Antene si običajno predstavljamo kot skupek kovinskih površin, palic ali pa žic. Malokdo je
verjetno pomislil, da bi lahko funkcijo antene opravljala tudi živa bitja. V naslednjih par
vrsticah si bomo ogledali, kako so se te zadeve nekaj desetletij nazaj lotili Američani.
Že leta 1904 je ameriški major Squier zapisal “zdi se, da lahko vegetacija igra pomembno
vlogo pri električnih pojavih... ...zemljina površina je že velikodušno obdarjena z
učinkovitimi antenami, katere je treba le še izkoristiti za komunikacije...”
1969 leta so v ameriški vojski znova prišli na to idejo in poskušali uporabiti drevesa kot
antene. Uporabili so jih kot oddajne antene in sicer na srednje in kratkovalovnem področju.
Iskali so namreč neko nadomestilo za običajne prenosne kratkovalovne vertikalne antene
(take kot jih lahko vidimo npr. na hrbtu vezistov v vojaških filmih). Predvsem v področjih z
bujno vegetacijo, kot so npr. džungle, so se slednje (na MF in HF) izkazale kot precej
neučinkovite.
V poskusih so uporabljali drevo kot del edinega sekundarnega ovoja v resonantnem
toroidnem transformatorju. Kot primarno navitje so uporabili fleksibilno toroidno spiralo,
ovito okoli debla. Raztegnjena je bila dolga 8 metrov, ovita okoli debla pa je imela okoli 20
cm premera. Zadevo so poimenovali HEMAC (Hybrid ElectroMagnetic Antenna Coupler).
Impedanco uporabljenih dreves so ocenili oz. izmerili nekje med 1,5 do 5 ohmi. Prve
poskuse so opravljali v New Jerseyu z 12W moči pri frekvencah med 4 in 5 MHz na hrastih
in borovcih ter tako dosegli od 7 do 11 milj dometa pri sprejemu z vertikalno anteno. S
35W na frekvencah 425 in 460 KHz in uporabo zelo velikih hrastovih dreves in posebej za
te frekvence narejenim toroidom pa so dosegli od 30 do 35 milj. Pri poskusih z določeno
orientiranimi skupinami dreves ter pri drevesih v bližini močvirnatih jezerc oziroma pri
določeni konfiguraciji terena pa so nakazali tudi možnost usmerjanja signalov.
Vendar pa razmeroma suhi gozdovi v New Jerseyu niso dali prave slike za realno
namembnost teh poskusov, to je uporaba v džunglah, kjer palme in praproti velikosti dreves
rastejo zelo na gosto in predstavljajo hudo oviro taktičnim komunikacijam z vertikalno
anteno. Tako so po raznih poskusih z mini maketami (travo, grmički in mikrovalovnimi
frekvencami) par let kasneje nadaljevali s poskusi v panamski džungli. Toroidni tuljavi so
dodali še prilagodilni element (matchbox, kopler, tuner ali kakorkoli že hočete temu reči), da
so ga lahko uporabljali s standardnim RTX-om PRC-74 Zadevo so preizkušali na 4,650
MHz v več konfiguracijah, med drugim z obema tipoma anten tako na sprejemu kot na
oddaji na razdalji nekaj milj in rezultati so pokazali, da se je najbolje obnesla komunikacija
drevo-drevo, najslabše pa vertikalka-vertikalka. Ta razlika je ob suhem vremenu na
določeni razdalji znašala celo 20 decibelov razmerja signal - šum na sprejemu. Po močnem
nalivu pa so npr. ugotovili, da se učinkovitost dreves precej zniža, a je še vedno nad
vertikalkami. Tudi motilni vpliv hribovitosti terena se je bolj poznal v razmočenih pogojih.
Tako so rezultate strnili v ugotovitvi, da je za superiorni učinek toroidno sklopljenih dreves v
džungli očitno odločilno dejstvo, da znajo sevati horizontalno polarizacijo, ki ima v dani
situaciji več "možnosti" za preživetje.
Čeprav kakšnih eklatantnih rezultatov ne pričakujem, imam namen vsaj preizkusiti
omenjeno konfiguracijo (sicer ne ravno v džungli). Torej, če boste imeli priliko videti nekega
čudaka, ki ovija nekakške čudne žice okoli dreves, boste vedeli, za kaj gre. Morda pa bi se
dalo z zabijanjem primerne sonde na primerno mesto v drevo ustvariti tudi nekakšno
ozemljeno GP anteno? Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kolikšne RF moči lahko rastlina brez
škode še prenese. (Bolje, da tu zaključim, da jih ne dobim po nosu od kakšnega
okoljevarstvenika,HI...)
vir : Trees performing as radio antennas,
IEEE transactions on antennas and propagation,
januar 1975
Gregor Požar, S53RA