Že zelo veliko let je minilo, odkar je počila
puška, zadonel je strel in tako se je začela
zgodovina radia. Ta puška je bila v rokah
preprostega kmeta, ki je živel v bližini posestva
družine Marconi v kraju Pontecchio, Italija.
Seveda ta strel ni bil naključen, bil je težko
pričakovan, bil je potrditev in zahvala vsem
velikim imenom s področja fizike in elektrike,
bil je znanilec prihodnosti. Volta, Faraday,
Maxwell, Kelvin, Hertz, Tesla, Popov, Bell in
končno Guglielmo Marconi so s svojim delom
posredno in neposredno krivi za ta zgodovinski
strel.
Kmet se je držal navodil, ki mu jih je
naložil Marconi. Na svoji kmetiji je sedel poleg
Marconijevega tedaj zelo preprostega
sprejemnika in držal v rokah puško. S strelom v
zrak je obvestil nekaj sto metrov oddaljenega
Guglielma Marconija, da je zaslišal signal, ki ga
je znanstvenik oddal s svojim oddajnikom.
Tako je zgledala prva amaterska radijska
oddaja. Strel iz karabinke pa prva QSL. V istem
času Nikola Tesla prijavi patent za brezžični
prenos signalov s sistemom štirih resonančnih
krogov, antene in ozemljitve. Tudi Rus A.S.
Popov eksperimentira na področju radia. Tako
izdela sprejemnik, ki je občutljiv na
atmosferska pražnjenja, imenovani "javljalec
nevihte". Kasneje mu s Hertzovim oscilatorjem
in anteno uspe oddati telegrafske signale:
Genrih Gerc (ruska oblika imena Heinrich
Hertz) v razdalji 250 metrov.
Pisalo se je davno leto 1896.
Na področju novega izuma, radia, so se v
prihodnjih letih začele stvari odvijati z
bliskovito naglico. Že v prihodnjem, 1897. letu
je Marconi uspel oddati radijski signal na
razdaljo 15 kilometrov, leto kasneje pa mu uspe
vzpostaviti dvostransko radijsko zvezo med
Doverjem v Angliji in približno 130 km
oddaljenim francoskim Vimerauxom. Leta
1901 je bil premagan tudi Atlantik. Črka "S" v
telegrafiji je enostransko prepotovala razdaljo
med krajema Cornwallis v Angliji in St. John
na Novofundlandskem polotoku. Razdalja:
fantastičnih 3700 km. Marconi je dosegel
svetovno senzacijo.
Radio, navkljub mnogim dvomljivcem, vse bolj
prodira v vsakdanji svet tedanje dobe. Leta
1910 opravi prvo radiodifuzno oddajanje
izumitelj triode Lee de Forest. Tedaj še zelo
redkim lastnikom radijskih sprejemnikov je
prenašal v "eter" koncert znanega tenorja Enrica
Carusa iz Metropolitan opere v New Yorku..
Radio postane posel in mnogo tvrdk je
pripravljeno vlagati svoj denar v to novost.
Tukaj se začenjajo velika razhajanja. Tehniki in
znanstveniki v laboratorijih gradijo v dvajsetih
letih tega stoletja enormne oddajnike velikih
moči in na zelo velikih valovnih dolžinah
poskušajo premostiti velike razdalje. Tedanja
znanost je verjela, da bodo na kilometrskih
valovih najlažje dosegli željen domet.
V istih letih pa radioamaterji na valovnih
dolžinah pod 100 metrov dosegajo neverjetne
rezultate. Z majhnimi močmi in antenami
prekosijo vse tedanje mastodontske poskuse. In
če pomislimo, da so bile frekvence 3 Mhz in
višje tedaj pojmovane kot praktično neuporabne
in dodeljene radioamaterjem zato, da ne bi
motili radiodifuzije, si lahko predstavljamo,
kaksno nepopisno začudenjev znanstvenih in
tehničnih krogih, ter iskrivo veselje v
amaterskih je prinesla vest, da so v noči na 27.
november 1923 leta na valovni dolžini okoli
100 metrov premagali Atlantik na telegrafiji
ravno radioamaterji: L. Deloy iz Nice v Franciji
s pozivnim znakom 8AB na eni strani, ter
Američani F. Schnell, K.B. Warner in J.L.
Reinartz z znakom 1MO na drugi. To je bila
prva dvostranska zveza prek velike luže.
Svet je spoznal prednosti kratkih valov. Tako so
potem večino difuznih oddajnikov in
profesionalnih radijskih sistemov preselili na
valovne dolžine pod 100 metrov. Radioamaterji,
ki so bili do takrat edini uporabniki kratkih
valov, so se morali sprijazniti z majhnimi
segmenti okoli 80, 40, 20, 10 in 5 metrov
valovne dolžine. Tako jim je bilo odrejeno na
Mednarodni konferenci za telekomunikacije
leta 1924.
Seveda so radioamaterji v vseh letih delovanja
izumili marsikakšno novost, tehnični sklop,
izboljšavo in so najmanj enakovreden partner -
vsaj v zgodnejšem obdobju - profesionalnim
tehnikom, znanstvenikom in raziskovalcem.
Lik radioamamterja v zgodovini bi bil lahko
ponazorjen nekako takole: nemirni iskalec
novega, čudaški sanjač, eksperimentator,
izumitelj, inovator, človek z visokimi moralnimi
vrednotami, altruist...
Včasih se sprašujem, ali smo današnji
radioamaterji res nasledniki tistih pionirjev
radia, ali se smemo identificirati z njimi, smemo
nositi njihovo ime? Vsekakor, odgovor je DA.
Danes se, razen zelo redkih izjem, povprečen
radioamater težko primerja z strokovnjaki s
področja telekomunikacij. Masa znanja in
zahtevnost tehnike je tako narasla, da ji s težavo
sledimo, kaj šele da bi jo soustvarjali. Lahko pa
sledimo zgledu naših radioamaterskih
prednikov tako da eksperimentiramo,
vzpostavljamo zveze, spoznavamo atmosferske
pogoje, antene, gradimo razne elektronske
sklope, pomagamo ljudem v stiski...
Takšen naj
bi bil današnji radioamater, žal pa je
vseprepogosto stanje drugačno. Vse bolj
postajamo foteljski blebetači, simplex
klepetulje, pametnjakoviči, ki skozi
radioamaterski pozivni znak preskakujemo
telefonski račun za internet, vse manj vemo kaj
je radioamamterstvo in vse bolj postajamo samo
in zgolj uporabniki neke dobrine, ki nam ni bila
davnega leta 1924. leta dana samo zato, da bi
po njej mlatili prazno slamo. Radio?
S59AV