OSKAR POLAK, S57NPO

 

V kraju Brebrovnik pri Ljutomeru se je 1919. leta rodil Oskar. V letih 1937-38 je prišel prvic v stik z radiem in to v Mariboru. Tam je obiskoval mešcansko šolo. Kmalu se je spoprijateljil s sošolcem Maksom Svenšekom, saj je tudi Maks bil navdušen nad radiotehniko. Skupaj sta spoznavala osnove radijske tehnike, gradila kratkovalovne sprejemnike in se veselila prvih uspehov. Pomagal jima je tudi nek profesor, kateri ju je napotil k pravemu radioamaterju. Ta gospod, radioamater, - Oskar se ne spominja vec njegovega imena - je bil poštni uslužbenec in že v tistih casih clan nekega ameriškega radioamaterskega združenja.. Oskarja je zelo razveselil z nekaj v tistih casih zelo težko dostopnega materiala. Z velikim veseljem je Oskar poslušal kratkovalovne broadcasting postaje s svojim doma narejenim sprejemnikom. Šolanje je nadaljeval v tehnicni gimnaziji. Nato je nastopil službo pri trgovcu, Štarkel se je pisal, kateri je imel v Mariboru pooblašceno prodajalno Siemens radio aparatov in servisno delavnico. Tam je kot radiotehnik docakal konec druge svetovne vojne. Med vojno pa je bil leto dni na izpopolnjevanju v Avstriji pri Siemensu. Po vojni je Oskar aktivno sodeloval pri postavitvi radia Maribor. Takole pove:" Še iz vojnih casov so ljudje vedeli, da se s kolegom iz Štarkljeve delavnice, Vilijem Mešicem, ukvarjava z radiotehniko in so prišli povprašat ali bi se dalo kako popravit mariborski oddajnik. Med vojno je bila radiodifuzna postaja v Mariboru, prenašala pa je program iz Graza. Ob umiku so nemški vojaki unicili izhodno stopnjo oddajnika in pobrali "drajverce" (elektronke za pobudo koncne stopnje oddajnika). Razbili so dve "lampi" in sicer: modulatorsko in izhodno. Na sreco pa je zadnji tehnik, tisti še pod nemško upravo, skril rezervne lampe. Jaz sem pa, seveda s pooblastilom komande mesta, našel vlak, na katerem so bili naložena letala. Predvideval sem, da imajo RL12P35 lampo ta letala v oddajnikih. Izkazalo se je da je res. Pobral sem jih ven in tako smo spet usposobili radijski oddajnik za obmocje Maribora." Nato sta s prijateljem Vilijem naredila še studio v mestu, oddajnik pa je bil na Teznem. "Oddajala pa sva že ko se je to vse popravljalo in pripravljalo. Imela sva doma izdelan 60 W oddajnik in preko njega kar na difuznih obmocjih oddajala informacije in iskala v casu vojne razseljene ljudi. Že leta 1945 so uspeli usposobiti oddajnik in zaceli z oddajanjem, ki je bilo sprva namenjeno predvsem humanitarnim potrebam. Takrat jih je obiskal tudi g.Erbežnik, ki je bil tehnicni šef ROF-a (radio osvobodilne fronte - bolj znan kot KRICAC) in njegovi kolegi, ceš da so jih slišali na Koroškem - tam so se trenutno nahajali- in so jih takoj poiskali. "Ta Erbežnik nam je vlil mnogo volje in zato smo z delom še bolj zagrizeno nadaljevali," pove Oskar. Novi radio Maribor je imel 10KW moci. Kasneje je bil Oskar premešcen na montažo oddajnika v Kranju, saj so dotedanji oddajnik dali v Beograd za TANJUG, Kranj pa je dobil 25KW francoski oddajnik. to je bilo v Kranju na Primskovem. Šele kasneje so dogradili oddajnik Domžale. To je bilo v letih 1947-48. Zaradi nekih nesoglasij se Oskar vrne v Maribor, kjer kot predavatelj v Ljudski tehniki vzgaja mlade radioamaterje, ljubitelje radia. Leta 1949 pa Oskar na nekem predavanju sreca Mitjo Vošnjaka, kasnejšega tržaškega konzula, ki je bil takrat v službi na radiu Ljubljana. Mitja Vošnjak je po predavanju vprašal Oskarja ali bi hotel iti v Koper. Oskar se nasmehne in pravi: "Jaz sem ga najprej vprašal: Kje pa je to? Za kaj pa gre?" Vošnjak je Oskarju razložil, da se v Kopru organizira radijska postaja in da bi ga poslali tja. V enem dnevu se je moral odlociti. Sprejel je in tako prišel v Koper. "Dobil sem en kamion materiala, priskrbet sem si moral potni list da sem lahko preckal mejo cone B v Rižani in prišel sem sem." pravi Oskar. V Kopru smo postavili studio, oddajnik so pripeljali na Beli križ iz Ljubljane, kjer je Bruno Škerlavaj z ekipo že postavljal anteno. To je bila antena, ki je bila demontirana iz Savudrije in je svojcas služila za radijski svetilnik. Tako je ugledal 1949. leta luc sveta predhodnik radia Koper z imenom Radio jugoslovanske cone Trsta, katerega tehnicni direktor je bil Oskar. Radio Koper pa je zaživel šele po prikljucitvi cone B k Jugoslaviji. Devet let je služboval na radiu, nato pa ga je življenska pot odpeljala v druge vode. Od takrat naprej se Oskar ni vec profesionalno ukvarjal z radiem. Kot ljubitelj radia in radioamater pa se celo življenje srecuje in simpatizira z radiem. Svoj prvi klicni znak je dobil leta in to YU3UOS. Kasneje pa S57NPO. V koprskem radioklubu je bil pogosto prisoten kot konstruktor, graditelj anten in tehnik, malo manj sicer kot operater, pa vendar je bila njegova aktivnost in doprinos k radioamaterstvu velik. V pionirskih letih televizije na naših tleh pa je celo izdal knjižico o tem, kako se izdeluje dipole...

Na obisku pri Oskarju sem preživel dve zelo zanimivi uri. Sprva je menil, da njegova zgodba ni zanimiva za radioamaterje in je šele po prepricevanju pristal, da bo povedal kaj o radiu. Že med njegovim pripovedovanjem sem spoznal, da imam pred seboj cloveka, ki je izredno veliko doprinesel k radiu na Slovenski obali, da imam pred seboj navdušenca, pionirja v najžlahtnejšem pomenu te besede, hkrati pa skromnega možakarja, ki nic ne da na samohvalo.

Za konec pa še tole: Ko sem Oskarja povprašal, zakaj ga nic ne slišimo na bandu, mi je sprva dejal, da nima casa...Šele kasneje je s težavo povedal, da je odnesel vse aparate na podstrešje. Vzrok? Razjezilo in užalostilo ga je obnašanje nekaterih mlajših operaterjev na UKV. Za ljudi Oskarjevega kova in za marsikoga izmed nas pac opolzkost in neolikanost ne sodi na band. In potem se sprašujemo zakaj ni aktivnosti? Fantje, razmislite o svojem obnašanju na bandu.

Oskar, hvala za klepet in oglasi se kaj na UKV!

S59AV