Borisa poznam že iz osnovnošolskih klopi. Rodil se je 1967. leta v Kopru, otroštvo je preživel v Piranu, sedaj pa živi v Izoli. Že skoraj dvajset let je minilo od takrat, ko sva še osnovnošolca skupaj šcipala sošolke, skrivoma spila skupaj eno pivo in bila ful odštekana, skratka bila sva (in sva še) prava prijatelja. Ko sem ga vprašal, ceš, cuj, kako pa se je tole z radiem sploh zacelo, mi je rekel: " Ja, ti si imel takrat v osnovnošolskih casih neko CB postajo, jaz sem to zadevo pri tebi videl in zdelo se mi je zanimivo. Ti si potem kmalu postal radioamater, jaz pa sem kasneje, leta 1994 tudi stopil v te vrste." Boris je takrat delal v luki, kjer je srecal Gorana, ki je kasneje imel znak S56LVG, toda danes ni vec aktiven. Malo sta poklepetala in Goran mu je povedal, da obiskuje tecaj za radioamaterja. Tecaj je vodil naš "tecajmajster" Marsell, S52ID na Pomorski šoli. Boris je, ceprav je bilo že skoraj pol tecaja mimo, poklical Marsella z željo, da bi se prikljucil k tecaju. Dogovorila sta se in Boris je skupaj z ostalimi tecajniki leta 1994 opravil izpit za III. razred in dobil znak S56LSO. Bil je skoraj celo leto neaktiven. "Takrat se mi je zdelo, da je to prehudo zame, saj imajo vsi ful pojma, jaz pa pinkopalinko nimam tri ciste... Potem pa si me le preprical, da naj si kupim VHF rocno postajo. Kmalu sem zacel tekmovati v S5 maratonu in tako je stvar stekla..." Boris se je že kmalu, na samem zacetku svoje radioamaterske aktivnosti izkazal kot "klubski clovek". Nikoli mu ni bilo hudo karkoli postoriti v klubu in za klub. Tudi v letu 1995, ko smo redno hodili tekmovat vsa VHF tekmovanja na Belvedur, je bil vedno zraven. Iz tistih casov se spominja, kako smo vozili antenski drog na Belvedur. Takole pove: " To je bila cela zadeva; imeli smo šest-metrski antenski stolp, katerega se ni dalo razstaviti, hkrati pa nobenega kombija ali cesa podobnega. Pa smo se znašli. Na mojega hrošca smo privezali drog in obesili nanj rdece cunje spredaj in zadaj. Ker pa je prevec štrlelo naprej in nazaj, je vozil pred mano Matjaž, današnji S53AU, zadaj pa Vanja, S59AV. Vsa tri vozila so imela prižgane vse utripalke (žmigavce po domace). Bili smo kar hecna procesija in marsikdo se je oziral za nami. Po dolgem "potovanju" s polžjo hitrostjo smo vendarle srecno prišli na Belvedur. " Boris pa je kmalu ugotovil, da je samo SSB in FM premalo. O tem mi je razložil nekako takole: " Malo cudno je bilo delati konteste, ker, dokler smo delali v SSB je bilo super, saj sem lahko poslušal in sodeloval, ko pa ste preklopili na CW, pa je bilo zame vsega konec. Zato sem se odlocil, da se naucim telegrafije, saj nisem želel biti samo polovicno udeležen." In res, spomladi 1996 sem v Izoli organiziral tecaj za 2. razred, katerega sta obiskovala samo Boris in njegova žena Danijela. V decembru 1996. leta sta oba, Boris in Danijela v Sežani položila izpit II klase. Boris samo zamenja številko v znaku in postane S57LSO, Danijela pa dobi znak S57NKI. Boris in Danijela kmalu po izpitu kupita rabljeno KV postajo FT-101E, postavita antene in Boris se posveti predvsem kratkemu valu. Pravi, da mu je najljubša stvar vzpostavljanje zvez v telegrafiji, pa ne tistih: 599 TU, ampak lepe in dolge zveze, saj zelo rad v telegrafiji poklepeta. Najraje ima 7 Mhz band. Sicer pa pravi, da mu je vsaka zveza enako pomembna. Narejeno ima 101 državo. Danijela pa nekako ni "zagrabila" in ni aktivna, vcasih pa fotografira kakšno klubsko akcijo, cesar smo fantje v klubu veseli. Boris je v zadnjih letih pridobil veliko radioamaterskega znanja in zato smo fantje v klubu njega in Robija, S57ROC, nenehno silili in prepricevali, naj gresta opravljat izpite za prvi razred. Tako sta se letos v zacetku aprila prismejala iz Ljubljane, saj sta uspešno opravila I. klaso. Boris postane S57LO, Robi pa S59TD. Boris ima doma 15 diplom, od katerih mu je najljubša WAIP (worked all italian provinces), katero je naredil na UKV. Vsekakor pa se mi zdi prav, da omenim Borisovo delo v klubu, saj je uredil po državah vse karte piranskega radiokluba, zbral in uokviril vecino diplom, ki visijo sedaj na zidu, napisal veliko zahtevkov za razne diplome za klub, nikoli mu ni bilo težko zgrabit za metlo ali cunjo, pa tudi najvecjo "krivdo" za postavitev našega KV stolpa lahko naprtim njemu, saj bi brez njegovih telefonad in organizacije in Bojanovega, S56RBV, odlicnega varjenja in obdelave verjetno še vedno ležal v travi.
O radioamaterstvu na obali pravi, da se strinja z Adijem, S55M, ki pravi, da bi bilo dobro, ce bi klubi združili moci in tako postali mocnejši... Vsi skupaj bi imeli vec od tega. Radioamaterstvo na obali je zdravo. Glede prihodnosti radioamaterstva se tudi ni kaj bati, saj mladi bodo prihajali in prihajajo; to dokazujeta Samuel, S56VSP in Gregor, S56VGE. Oba sta precej aktivna, že sodelujeta v S5 maratonu in ambicije za naprej se tudi že pojavljajo...
Zase pa Boris pove, da ga je radioamaterstvo izboljšalo kot cloveka, saj je iz odnosov v piranskem radioklubu razbral, da se še vedno lahko zaneseš na klubskega kolega, da ta potrpežljivost, strpnost in umirjenost, katera naj bi veljala med radioamaterji ni iz trte izvita in da ce jo prenašaš tudi v svoje življenje izven kluba vsekakor koristi.
KV all mode FT-101E, MFJ 946 antenski tuner, 5 band vertikalka in rocna VHF FM postaja, na kateri se zadnje case nabira prah...
O Borisu pa za konec lahko recem le to, da sem vesel, da imam že iz otroških let, še preden sva spoznala radio, takšnega prijatelja.
S59AV