1966. leta se je v Kopru rodil Adi. "Na Osnovni šoli Pinka Tomažica sem kot osnovnošolec na oglasni deski zagledal zanikrn kos papirja, na katerem je pisalo, da bo v radioklubu organiziran radioamaterski tecaj. In ker jaz kot mlad fant nisem imel kaj dosti za pocet, rad sem pa vlekel razne žicke, pa tudi kaj "šraufal", sem si mislil, da bo to kaj zame. Predstavitev dejavnosti je bila takrat še na starem radiu, v ulici OF. Spominjam se Grazianota, YU3TST, prišel je iz radia, bil je oblecen v belo haljo. Bili so prisotni tudi drugi radioamaterji, toda meni je najbolj v spominu ostal Graziano. Postavili so FT221R in eno GP anteno kar v ucilnici. Vzpostavili so zvezo preko R4 na Ucki z nekim radioamaterjem z Reke. To je bilo zame takrat strašno zanimivo. Zacel sem obiskovati tecaj, katerega je vodil Milun, YU3TY. Leta 1981 sem opravil izpit za radioamaterja "C" razreda, " pripoveduje Adi. Poleg Adija so takrat opravili izpit še: Doris, danes S57EBY, Mojmir, danes S57MOJ, ki pa ni vec aktiven in Suzana Alibabic, ki je tudi že pred casom zapustila radioamaterstvo.
V tistih casih je obstajala sekcija koprskega radiokluba pri gasilcih, danes pa, žal, te sekcije ni vec. Vodja PPSa je bil Maks, YU3HEB. "Na zacetku mikrofona sploh nismo poznali. V PPSu je bil samo rocni taster. Šele potem, ko smo naredili po 100 in vec zvez v telegrafiji, smo "dobili" tudi mikrofon. Za nekatere med nami pa je bilo navdušenje nad telegrafijo vseeno prevladujoce," se spominja Adi. Adi je bil tudi clan konstruktorske sekcije, katero je vodil Julijan Vivoda, današnji S57UVJ. "Ta sekcija je bila zelo prijetna stvar. Izdelovali smo razne napajalnike, oscilatorcke in ostale amaterske sklope, najbolj pa se spomnim izdelave parabole za 10Ghz. V plastiki je bilo prevec trdilca in ob mešanju se je kar naenkrat vnel takšen ogenj, da je bila takoj gasilska akcija. Gigi (S51JN) ni bil nic v strahu, zgleda, da je imel prakso s takšnimi "ognjemeti", mi smo bili pa kar prestrašeni. Tudi takšne so se dogajale," se smeje Adi. V tistih casih so hodili tudi na konteste: " Darko, YU3vino, smo ga takrat imenovali, saj še ni imel svojega znaka, veliko pa je delal v vinogradu - današnji S56EKP, Joško Tominec, današnji S52JT, in jaz smo šli peš na Slavnik tekmovat marcevski kontest. Seveda smo vso opremo nosili iz Podgorja na hrbtih. Da bi bila dogodivšcina popolna, je bilo tudi vreme katastrofalno slabo. Bilo je zelo mrzlo, celo pot navzgor smo cukali šnops, pa se nikomur ni poznalo. Na Slavniku smo ugotovili, da nimamo s seboj mikrofona za UKV postajo. Prelotal sem mikrofon od UHF postaje in nekako smo priklicali Ivija, današnji S52VW, v Koper. Ivi je šel v klub po mikrofon in se s svojo dyano pripeljal na Slavnik. Ravno takrat pa se je vnel silovit požar in je zmanjkalo elektrike. Tako se je mikrofon peljal lepo z dyano nazaj, z njim pa tudi cela kontest ekipa. Tudi takšne konteste smo imeli," zakljuci štorijo. Na žalost pa ima Adi tudi nekaj neprijetnih spominov na prva leta svojega radioamaterstva. Takole pravi: " Leta 1983, takrat sem bil še v srednji šoli, sem od še danes mojega najboljšega radioamaterskega prijatelja Nerinota Ražmana, današnji S51EQ, delal zveze na dveh metrih. Oglasil se mi je OK4EW. OK4 je bil prefiks, katerega so v tistih casih v glavnem uporabljali radioamaterji pomoršcaki. Naredila sva zvezo. Kasneje sem zvedel, da je bil OK4EW v prekršku, ker je oddajal iz luke v Kopru. V lukah pa je prepovedano oddajati. Z OK4EW sva se dogovorila, da se naslednji dan dobiva v radioklubu. Povedal sem mu, da je radioklub v gasilskem domu v bližini policijske postaje. Naslednji dan me je v Kopru poiskal mož postave in mi dejal, naj se zglasim na policijski postaji. Tam so me obvestili, da sem bil v takšnih in drugacnih prekrških, kateri me kot sedemnajst let starega mulca sploh niso zanimali. Gospod od obvešcevalne ali udbe, kdorkoli pac je že bil, me je spraševal zakaj sem izdajal tajnosti. Jaz pa nisem izdajal nobenih tajnosti, saj je na vsaki turisticni karti Kopra bila oznacena stavba prometne policije in gasilskega doma. Zacelo se je kricanje in name se je vršil psihicni pritisk. Vseeno pa so me poslali domov, saj dejansko nisem storil nicesar hudega. Epilog tega dogodka pa je bil takrat, ko sem od Zveze dobil QRT dve leti. Znašel sem se drugace: kupil sem si CB postajo in DX-al na 11 metrskem bandu. Tako mi je tisti, ki me je prijavil, odvzel dve leti radioamaterskega življenja. To naj mu bo pisano na dušo. Zagotovo pa tudi ni dobro razumel angleškega jezika v katerem sem se pogovarjal z OK4EW.... Še danes pa mi ni jasno, zakaj sem takrat dobil QRT! In takšen "bandit" kot sem jaz, je leta kasneje postal predsednik koprskega radiokluba...," s precej grenkobe razloži Adi. Leta 1987 je Adi opravil izpit za radioamaterja "B" razreda in dobil pozivni znak YT3RN ( Radi Ništa ali v milejši obliki Radi Nešto ) Z osamosvojitvijo Slovenije in z novim prefiksom dobi Adi znak S55AM, od septembra 1998 pa S55M, za katerega pravi, da bo ostal do SK.
Adija že od vsega zacetka njegove radioamaterske poti zanimajo predvsem kontesti. "Nikoli nisem delal od doma, nikoli me niso zanimale obicajne zveze, zanimam se predvsem za konteste, VHF konteste, ce pa gre za kakšnega prijatelja, pa sodelujem tudi v HF kontestih. Najvec energije in denarja sem vložil v VHF in UHF konteste, zanimajo me tudi mikrovalovi. Mislim, da bodo kontesti moje glavno zanimanje tudi v bodoce. Nameravam zaceti z aktivnostjo na 10 Ghz," pravi S55M in nadaljuje: "Vabim vse radioamaterje z Obale, ki jih zanima VHF kontest, naj se mi pridružijo. Naucili se bodo, seveda tisti, ki še nimajo izkušenj, kako postati dober operater v kontestu - ravno tako kot sem se jaz marsikaj naucil od Brankota, S57C, o VHF dejavnosti." Z Brankotom še dandanes analizirata skupaj konteste in se posvetujeta o taktikah tekmovanja.
Adijev najljubši band je 144 Mhz, najljubši nacin dela pa CW. Velikokrat je zmagoval v raznih tekmovalnih skupinah. Leta 1998 je v majskem VHF kontestu zasedel prvo mesto v single op kategoriji. Sicer pa pravi, da ne hodi na konteste zaradi diplom, ampak zato, ker je tekmovanje svojevrsten užitek, katerega se z besedami sploh ne da opisati...
Glede radioamaterstva na Obali pa pravi: "Zadnje case nas je malo aktivnih, vec je aktivnosti v piranskem klubu, manj aktivnosti v koprskem klubu, skoraj nic aktivnosti v izolskem klubu - razen Markota, S59KW in Bojana, S51CN. Mislim pa, da je edina rešitev za te tri klube, da zacnemo delati skupaj. Opreme je v enem klubu vec, v drugem manj, v tretjem je spet vec operaterjev...Bodocnost je v tem, naj se koncno nehajo te peripetije okoli prehajanja iz enega v drugi klub, vse prevec ljudi se krega med sabo. Nehajmo že enkrat s tem. Ne vem, zakaj je moralo priti do nesrecnega dogodka, ko je nekdo na otvoritvi Doma mladih tehnikov v Kopru zabrusil Ediju, S57UKE, da kaj dela tukaj (na otvoritvi). Kaj takega ne bi smel nihce reci kateremukoli radioamaterju, ne glede na to, od kod je prišel. Naj bo jasno, da je tako Edi, kot kdorkoli drug VEDNO dobrodošel v koprskem klubu....
Radioamaterstvo ne bo umrlo v prihodnosti. Najvec je odvisno od nas samih, koliko bomo dali svoje duše za prihodnji rod. Saj, ce ne daš nic za naprej, potem zacne stvar izumirati. Upam, da nam bo uspelo v poletnih pocitnicah organizirati radioamaterski tecaj".
FT221R all mode UKV, katerega je dobil od svoje mame za darilo ob uspešnem zakljucku osnovne šole. KV TS510, katerega lastništvo si delita z Nerinotom in mala miljarda konektorjev, kablov, prehodov, switchev....(ogromno nujno potrebne opreme za izvedbo resnega UKV kontesta).
Adi pa za konec sporoca: " Fantje, dajte me poklicat, da gremo skupaj na kontest. Slavnik, JN65XM nas pricakuje! Pa še to: Ne se kregat!"
Adijeve štorije je bilo fino poslušat. Veliko zanimivega sem izvedel, povedat pa moram tudi to, da je njegova mala Sandra pridno pocakala, da je njen tata povedal vse te štorije. Le od casa do casa ga je pocukala za rokav in rekla: "Tata, ma gremo domov!"
S59AV