Alen se je rodil 1969. leta na Reki, kmalu pa se je s starši preselil v Postojno. Doma so imeli radiokasetofon, s katerim je Alen poslušal oddaljene broadcasting postaje na kratkih valovih že v osnovni šoli. Bil je zelo vedoželjen fantic, saj je obiskoval vse mogoce krožke. Kmalu so tudi na postojnski šoli organizirali radioamaterski tecaj. "Še danes se spomnim Igorja Kafola, danes S51IK, kako je prinesel na šolo plakat z vabilom na radioamaterski tecaj in ga obesil na zid. Seveda takrat še nisem vedel, da je možak, ki je prinesel plakat Igor. To sem zvedel šele kasneje na tecaju," pravi Alen in še: " Na odlocitev da se pridružim tudi k tej dejavnosti je vplivalo to, da sem doma veckrat kaj poslušal na domacem radiu, pa tudi neki filmi o pomorskih vojaških telegrafistih, katere so predvajali v kinu, so razvneli mojo otroško domišljijo v tistih casih. Torej, vpisal sem se na radioamaterski tecaj". Tecaj je vodil Igor Kafol, pomagal pa mu je Robi Vilhar, danes S53WW. Tecaj je zacelo obiskovati deset tecajnikov, do izpita pa jih je prišlo le pet, med njimi tudi Alen in njegov prijatelj Ernest, Erni so ga klicali. Po uspešno opravljenem "C" izpitu sta z Ernijem hodila v radioklub in od tam vzpostavljala zveze. Ko je Alen obiskoval srednjo šolo, pravi da nekje v tretjem letniku, so preselili radioklub v prostore srednje šole in tako je Alen "prevzel" radioklub; " V tistih casih sem se veliko naucil od Robija Vilharja."
Na služenju vojsaškega roka v Bosni je bil Alen zadolžen za vojaški radioklub YU4JOP, katerega je prevzel od YU3XS, Sandija, ki je danes KV manager v Ljubljani. Tam je Alen zgradil tudi svoj prvi dvoelementni quad. Uspelo mu je tudi, da so odnesli amatersko radijsko postajo na teren. Od tam so vzpostavljali amaterske zveze. Tudi z vojaškimi postajami, ce je bilo treba... Velikokrat tudi takrat, ko bi morali poslušati kakšne druge frekvence...
Po vrnitvi iz vojske je bil Alen leto dni QRT. V tistem casu je želel polagati "B" klaso, pa mu v klubu tega niso dovolili. To ga je precej razjezilo, saj mu tudi pred vojsko niso dovolili oprevljati niti "D" ali pa vsaj "E" ali qrp "F" klase. "To pa zato, da ne bi dobil svojega znaka", pravi Alen in nadaljuje." Meni pa je že takrat bil všec QRP nacin dela... Bil sem precej razocaran, saj so nekateri, ki sploh niso bili aktivni, ki se niso nic trudili za klub, lahko opravljali izpite, le jaz nisem dobil priporocila. Tudi na Javornik smo šli tekmovat z znakom YT3V, pa na Snežnik... No, ja, mene so imeli bolj za nosit opremo."
Alen je naredil radioamaterski izpit "B" razreda tako, da je sam najavil svoj prihod na izpit. To je bilo za tiste cajte precej nenavadno. Izpit je uspešno opravil in dobil leta 1988 znak YZ3MA. S tem znakom je naredil le okoli 600 zvez, saj ni imel svoje postaje, le QRP katerega si je z Robijevo pomocjo pred izpitom sam naredil.
Kakšno leto kasneje se Alen preseli v Koper. Kmalu naveže stike s koprskimi radioamaterji. "Prvi radioamater, s katerim sem prišel na Obali v stik je bil Maks, S53KP. Videl sem njegovo anteno (takrat je Maks živel še v Kopru) in si mislil: tukaj zagotovo živi radioamater. Želel sem si sposoditi SWR meter. Maks mi ga je brez pomislekov posodil. Takrat sem si postavil delta loop za 7Mhz, iz postojnskega kluba pa sem dobil za približno mesec dni na posodo star FT-101E. Zaradi defektnega mikrofona sem imel kmalu priložnost spoznati tudi Žareta, S53BM," pove Alen. Skupaj sta ugotovila, da tisti mikrofon ni pripadal k FT-101. Alen je moral kmalu vrniti sposojeno postajo. Tako mu je ostal samo QRP. Napel je dipol za 3,5 Mhz in bil aktiven samo "/qrp". Tudi nakup VHF-UHF rocne radijske postaje in aktivnost na FM je Alenu pripomogla k spoznavanju obalnih amaterjev.
Alen nima najljubšega banda, pa vendar, ce bi se le moral odlociti, bi izbral 7 Mhz. Njegov najljubši nacin dela je CW.
S53MA rad tekmuje, predvsem ga zanimajo QRP tekmovanja. Diplome je zbiral, ko je bil še operater "C" razreda v Postojni. Trenutno jih ne zbira. S QRP ima potrjenihvec kot 100 DXCC, sicer pa ima delanih cez 200 DXCC držav.
Alen je glavni in odgovorni krivec za nastanek inizdajanje tega glasila. Uspela mu je velika stvar: Organiziral je casopis, ki že drugo leto neprekinjeno izhaja vsak mesec. Pošiljamo ga na vec kot sto naslovov in bere ga vecji del obalne radioamaterske publike. Spominjam se tistega poletnega poznega popoldneva, ko je Alen pokazal Milošu, S51AG in meni prvo številko S5 OBALNI casopisa. Prvo številko je v celoti napisal sam. Fino se nama je zdelo in jaz sem takoj pristal na sodelovanje. Zelo kmalu smo pridobili tudi Žareta, S53BM, brez katerega ta casopisek zagotovo ne bi tako dolgo in vztrajno izhajal vsak mesec. Mirno lahko recem, da je S5 OBALNI Alenova ideja, seveda smo kasneje casopis gradili, oblikovali in ustvarjali vsi clani uredniškega odbora in tisti za sedaj še redki radioamaterji, ki so poslali svoje clanke v objavo. Ta casopis na nek nacin združuje vse obalne radioamaterje.
O radioamaterstvu na Obali pove Alen takole: "Po mojem bi lahko bil na Obali samo en radioklub, današnji klubi pa bi bili sekcije, tako bi bili še boljši prijatelji. Tako bi združili sile".
Kaj si mislim o prihodnosti radioamaterstva? O tem boste brali v S5 OBALNEM!" smeje zakljuci.
Velika ljubezen do graditeljstva, v preteklih letih pa tudi edini nacin kako priti do lastne radijske postaje, je Alena spremenila v pravega qrpejaša:
"Reci moram, da mi je pri qrp gradnjah zelo pomagal Žare, S53BM". Vedno rad pove, da je QRP "doing more with less..."
O Alenu lahko napišem, da je po mojem prepricanju eden pomembnejših mladih radioamaterjev (seveda samo po starosti, saj njegov amaterski staž traja že vec kot petnajst let) na Obali. Veliko je naredil za koprski radioklub, ceprav je njegov clan šele kakšno leto. Kot prijatelj je zanesljiv in prijazen; zelo sem vesel, da sem iz tiste CW zveze maja 1995, ko sem se spraševal: "Ma kdo je ta Alen, S53MA/qrp iz Kopra?" dobil pravega frenda.
Ko sva nehala klepetati sva pa še zapela tisto poznano: Ciao, mama, guarda come mi divertoooo.....In trio QRP? Le kdo se ga še spominja....
S59AV