V Solkanu se je leta 1924 rodil Lojze, ki je že kot zelo mlad fantic rad prebiral vsakovrstne knjige. Bil je zelo vedoželjen. Pravi, da je takorekoc
prisilil svojo mamo, da mu je kupila neko italijansko enciklopedijo, ki jo je trinajstleten zelo rad prebiral. Bili sta to dve zelo debeli knjigi. V eni
izmed njih je pri crki R zasledil besedo radio. Tam se je v letu 1937 zacelo njegovo radijsko potovanje. Že naslednjega leta si Lojze zgradi svoj
prvi radijski sprejemnik. Bil je to preprost detektor, t.i. GALENA. S tem sprejemnikom je poslušal radio Trst. Prvi tecaj iz radiotelegrafije je
obiskoval v Srednji tehnicni šoli v Trstu pred in med drugo svetovno vojno. Drugi tecaj telegrafije pa v partizanskem tecaju spomladi leta
1945 v Cepovanu, Cerknem in Zg. Trebuši. Po vojni je deloval v radiodelavnici Vipavskega vojnega podrocja, ki je bila v Lantierijevem gradu.
Ta grad je zasedla slovenska vojska, ki se je šele kasneje preimenovala v jugoslovansko, kot pravi Lojze... Iz tistega obdobja ima še dandanes
spravljeno prvo številko Radioamaterja, ki je izšla v novembru 1945 v Zagrebu. Kasneje je odšel v Ljubljano, kjer je deloval v radijski delavnici
kasarne na Poljanski cesti. Iz tistega casa zna hudomušno povedati, da je ob vecerih oficirja - komisarja, ki jim je "polnil betice" z ruskimi
revolucijami iz casov boljševizma in manjševizma ucil voziti -bicikel!
Lojze ni želel ostati v vojski. Pravi, da "imajo soldati tak meštjer da ubivajo in se dajo ubiti za to, da zaslužijo za preživljanje." Želel je postati
civilist. To pa ni bilo najbolj preprosto in moral je požreti marsikakšno grenko in poniževalno, da mu je koncno uspelo priti domov. Spomin na
to, da so ga poslali domov strganega in v pravih pravcatih opankah, ceprav je bila to najlažja izmed oblik ponižanja, ki jih je preživel, še
vedno živi. Kasneje se je zaposlil v Iskri v Kranju, kjer ostane štiri leta.
Leta 1951 se priseli v Koper. "Z radioamaterstvom ni bilo nic, dokler so se te dejavnosti bali oni v usnjenih plašcih." pravi Lojze. Vendar pa jim
je uspelo leta 1954 ustanoviti radioklub Jadran.
Med svojimi diplomami je lahko upraviceno ponosen na WAC iz leta 1955 in na DXCC iz leta 1958, saj sta obe narejeni v foniji na AM. Doma
ima še 1kg drugih diplom in veliko plaket ter profesionalnih priznanj. Delo na kratkih valovih je scasoma popolnoma opustil in se usmeril na
UKV in višje. Da je pravi pionir na tem podrocju dokazuje tudi dejstvo, da je že leta 1955 vzpostavil QSO z nekim italijanskim radioamaterjem
na 144 Mhz. Tudi na višjih frekvencah je bil v teh krajih prvi; 1296 Mhz, 10 Ghz in 24 Ghz. Lojze povzema specificnost in posebne care teh
frekvenc takole: "Dejavnost na SHF zahteva delovanje iz višinskih tock kot sta Slavnik in Nanos. Delal pa sem tudi že iz razlicnih lokacij, kot
so: Jampršnik, Mangartsko sedlo, Ucka, Velebit, južna Istra, Sveta gora... Aparature za SHF si moraš izdelati sam, to je car teh frekvenc. Pozimi
ždiš s spajkalnikom v roki, poleti pa greš na konteste na višinske tocke in na dober zrak, pa tudi na kampiranje, kamor vzameš Voltairjevega
Candida s seboj in bereš kako je ta vedno tepen junak od grašcakov, inkvizicije in oblastnikov, zakljuceval svojo življenjsko parabolo z
obdelovanjem vrticka, spokojno in v miru."
V svojem življenju je Lojze "dal skozi" nekaj držav, oblik vladavin in zastav, ki so hodile cez glavo ljudem, in sicer: Kraljevino Italijo, Adria
Kristenland, partizanski SNOS, Allied Military Goverment, Dem. Fed. Jugoslavija, STO vujna cona B, FLRJ, SFRJ in RS. "Ce bom še kej živel, bom
doživel še kakšno spremembo", modruje z nasmeškom na ustih...
O radioamaterstvu pravi, da je dandanes težko napovedat kaj se bo zgodilo zaradi tako hitrega razvoja tehnike. Vendar pa bo
radioamaterstvo, ce želi preživeti, moralo v korak s casom in se preseliti na višje frekvence, saj so KV frekvence
precej motene in zamazane. Višje frekvence so cistejše. Vendar pa ne bo velikih sprememb, dokler se ne bo zacela proizvodnja aparatov za te
bande. Na obali pa, žal, razen redkih izjem ni velikega interesa za te frakvence.
Lojze ima izdelana že dva beacona na 10Ghz, ki jih želi postaviti na Slavnik in na Kum.
Lojze rad posluša klasicno glasbo. Najraje posluša Bacha, Handla, Corellija, Brahmsa...Ima zbirko preko 250 plošc, kaset in CD-jev. Rad
prebere tudi kakšno knjigo iz svoje bogate domace knjižnice, ki obsega 1300 knjig, predvsem pa Voltaira, ki ga prebira v originalu, v
francošcini. Zbira tudi stare bankovce in je reden obiskovalec koprske knjižnice.
Na obisku pri Lojzetu sem videl njegovo radijsko delavnico, videl sem mnogo aparatov, ki jih je sam zgradil, videl veliko tehnike, znanja.
Predvsem pa me je prijetno presenetil Lojze sam, saj je pogovor z njim o knjigah, glasbi, zgodovini in še o marsicem cudovita izkušnja, takšna,
kot so tudi njegovi prekrasni mozaiki iz kamna, ki jih sam izdeluje. To, da jih dela z ljubeznijo pa se vidi na njih samih, kakor tudi na vsem
ostalem, kar prihaja izpod njegovih rok. To pa je že snov za kakšen casopis z drugacno tematiko...
10 Ghz transverter, 24 Ghz transverter - vse samogradnje s parabolami in vsem, kar sodi zraven. Krmili jih pa z IC-202.
Veliko je tudi merilnih instrumentov, takšnih, ki si jih je moral izdelati sam, saj za tako visoke frekvence sploh niso naprodaj...
Najvec oddaja iz višinskih tock, zato ima doma le anteno za PR na 2m.
S59AV