Radioklub “Ivan Cankar” Vrhnika obstaja že od davnega leta 1947. Eden od prvotnih ustanoviteljev in gonilna sila tistega časa v radioklubu je bil Milun Lazarević, kasneje znan kot YU3TY in S51TY, ki je na žalost že pokojni. Člani radiokluba so se v začetnih letih ukvarjali predvsem s popravili trofejnih radijskih aparatov in ozvočenjem raznih srečanj ter mitingov. Kakor kaže so imeli s temi opravili precej dela, saj so sprejemno-oddajno sekcijo obudili šele okoli leta 1955. Klicni znak je bil YU3EIJ in se je obdržal vseskozi do leta 1992, ko je bil po osamosvojitvi zamenjan v S59EIJ. Najstarejše ohranjene QSL kartice tega obdobja so iz leta 1955. Aktivnost je bila v tem času očitno kar velika, saj je radioklub leta 1961 dobil bronasto plaketo Nikola Tesla, kar je v tistem času tudi nekaj pomenilo. Bili pa so seveda tudi problemi, predvsem s prostori. V petdesetih in šestdesetih letih je radioklub imel prostore oziroma je gostoval na vsaj desetih lokacijah. Radioklub je aktivno deloval do sredine šestdesetih, ko je Milun bil službeno premeščen v Koper. Tu se starejša zgodovina kluba konča in se ponovno nadaljuje v začetku sedemdesetih. Vsa zgodovina pred letom 1970 je napisana izključno samo po Milunovem pripovedovanju. Zaradi pogostih selitev se je izgubila vsa dokumentacija, ostalo je le nekaj sto QSL kartic, ki spominjajo na zgodnejše obdobje delovanja.

Novejša zgodovina se pričenja leta 1971, ko je Otto Lončar YU3TUQ (sedaj S51CQ) s skupino somišljenikov ponovno obudil radioklub. Tudi sicer je Otto s svojo aktivnostjo obeležil naslednjih 10 let delovanja kluba, saj smo se takratni člani v bistvu vse naučili od njega. Začeli so se organizirani tečaji in leta 1973 nas je nekaj tečajnikov opravilo tedanjo III. klaso. Ker je to bila samo klubska kategorija, smo seveda vsi delali v klubu, na klubski postaji in seveda s klubskim klicnim znakom. Aktivnosti so bile res velike, saj je kar nekaj naslednjih let bila potrebna rezervacija za delo na postaji. Takrat je radioklub dobil na uporabo prostore v Domu JLA na Vrhniki. To je bilo sicer zelo neobičajno, saj je to bil popolnoma civilni klub v vojaških prostorih. Občasno je sicer prihajalo do težav, saj smo člani dosti delali tudi ponoči in smo prihajali tudi ob zelo neobičajnih urah. Vseeno smo v teh prostorih gostovali do osamosvojitve, ko nas je nova oblast enostavno postavila na cesto. Vzporedno s tem smo vsa leta gojili zelo dobro sodelovanje z Oddelkom za ljudsko obrambo pri občini Vrhnika. Njihova podpora je bila za nas neprecenljiva, saj so nam pomagali z nabavo novih aparatur in ostale tehnike. Tako so nam že leta 1973 nabavili novo kratkovalovno postajo Kenwood TS-515, ki je za tiste čase bila zelo dobra radijska postaja. Na njej se je zvrstilo desetine mladih operaterjev in lahko rečem, da smo nanjo pazili kot na svoje oči! V teh časih so poleg Otta bili najaktivnejši v klubu Vilko Oblak (kasneje YU3TUW in YU3XO, sedaj S51XO), Slavc Celarc (kasneje YU3TUX, YU3BQ, sedaj S57DX), pa seveda tudi Janez Suhadolnik in Damir Istenič. Ko so kasneje okoli naše lokacije sezidali nove visoke stanovanjske bloke, je delo s te lokacije postalo nemogoče. Začeli smo razmišljati o tem, da bi preselili sprejemno oddajno sekcijo na boljšo lokacijo. Zopet smo se obrnili na že prej omenjenega sponzorja in tako dobili na uporabo njihov objekt - star bunker na Trojici nad Vrhniko. V letu 1982 so se vrstile velike akcije za ureditev objekta. Največji zalogaj je bila napeljava zemeljskega električnega kabla v dolžini cca 180 metrov. Zaradi težavnega terena je bil izkop v celoti opravljen ročno. Takrat je pri tem sodelovalo skoraj celotno članstvo. Sledila je postavitev 18 metrov visokega antenskega stolpa, na katerega smo namestili antene. Prvo tekmovanje z nove lokacije je bilo TOPS 1982. Ob tem smo dobili tudi nov tekmovalni klicni znak YT3T, kateri se je v naslednjih desetih letih slišal v vseh največjih radioamaterskih tekmovanjih. Rezultati so bili na začetku povprečni, kasneje pa čedalje boljši. Do osamosvojitve Slovenije je bilo pod tem znakom napravljenih cca 200.000 zvez! Kar nekajkrat smo zmagali v Pokalu ZRS, pa tudi v tedanjem Kupu SRJ smo dostikrat bili pri vrhu. Podobno smo nekajkrat zmagali v Pohorje memorialu. Vse te akcije so nam takrat zelo veliko pomenile in smo jih zelo resno jemali. Imeli smo ekipo, ki je redno sodelovala na vseh največjih svetovnih tekmovanjih. Poleg Slavca, so ekipo sestavljali Vito Kregar (tedaj YT3EW, sedaj S56M), Peter Kobal (tedaj YU3HZZ, sedaj S57ZZ), Janez Celarc (tedaj YU3HR, sedaj S51DX), Igor Mole, Robert Kužnik, Robert Mele in drugi. V osemdesetih je bil v klubu zelo aktiven Bojan Novak YU3IL, ki je organizacijsko zelo pripomogel k dobremu delovanju kluba. V tem obdobju smo se v klubu intenzivno ukvarjali tudi z amaterskim radiogoniometriranjem - lovom na lisico. Imeli smo kar dobro ekipo, ki je pobirala tudi prva mesta. Predvsem so to bili mlajši člani, ostali pa smo jim pomagali z organiziranjem treningov in vsem ostalim. Med drugimi je tedaj bil zelo aktiven Matic Japelj (tedaj YU3ULE, sedaj S57ULE).

Naslednje obdobje delovanja kluba se nadaljuje v devetdesetih, ko smo najprej izgubili klubske prostore v bivšem Domu JLA, hkrati pa tudi našo lokacijo na Trojici, ki je zaradi denacionalizacije bila vrnjena bivšim lastnikom. Takrat smo ob pomoči nekaterih razumevajočih odgovornih oseb izvedeli za objekt na Turnovšah nad Vrhniko. Objekt smo dobili v najem in smo v njem še danes. Dejstvo je, da je to za nas bila edina rešitev, pa čeprav je objekt še danes dvonamenski. Kasneje se je tudi izkazalo, da je lokacija precej slaba, saj je točno v smeri Severne Amerike hrib Planina 733 m. Vendar, izbire pač nismo imeli in danes imamo lokacijo, ki je prej slaba kot povprečna, pa čeprav imamo na njej postavljene visoke antenske stolpe in veliko velikih anten. V obdobju 1992 do 1994 je potekala gradnja oziroma usposobitev nove lokacije. Tudi tu se je angažiralo veliko članov kluba, saj brez trdega dela ne bi bilo nič narejenega. V naslednjih letih se je lokacija še dograjevala in opremljala.

V letu 1993 smo v vojašnici “Ivan Cankar” na Raskovcu ustanovili sekcijo s klicnim znakom S53DIJ, ki se je po določenem času osamosvojila v samostojen radioklub. Sedaj je to Radioklub “General Maister”, klicni znaki S59SLO, S59GMA in S53T, edini vojaški radioklub v Sloveniji. Z njimi že vsa leta dobro sodelujemo in gojimo dobre sosedske odnose.

Lokacijo nenehno posodabljamo z novo opremo, novimi večjimi antenami in drugo. Trenutno na lokaciji stojita dva antenska stolpa, vsak visok 32 m.

Antenski sistemi pa so naslednji:

Na antenskih sistemih vedno kaj dodelujemo, jih vzdržujemo in gradimo nove, zato se zgornji seznam anten seveda stalno spreminja. V bližnji prihodnosti načrtujemo postavitev boljših anten, predvsem za področje 3,5 MHz.

Še vedno smo zelo aktivni v tekmovanjih, predvsem največjih svetovnih in kontinentalnih. Pregled rezultatov kaže naše uvrstitve, ki mogoče niso najboljše, so pa največ, kar lahko dosežemo z naše slabe oz. povprečne lokacije. Neglede na to žalostno dejstvo, vsake toliko časa dosežemo tudi kakšen res dober rezultat oziroma uvrstitev. Ker radi tekmujemo, vedno poskušamo brezkompromisno doseči največ, kar se pač da narediti v danih okoliščinah.