Radioamaterski življenjepis S55DX

· Moji začetki v radioklubu Elektron Brežice, S59ACP (YU3ACP)

· Moja radioamaterska pot

Milan Stojiljković, S55DX

Moji začetki v radioklubu Elektron Brežice, YU3ACP

(1973-1983)

UVOD

Leta 1961 je bil v vojašnici Cerklje ob Krki ustanovljen radioklub Elektron Cerklje ob Krki s klicnim zanakom YU3ABZ, ki je kasneje ustanovil sprejemno-oddajno sekcijo v Brežicah, ta pa je prerasla v Radioklub Elektron Brežice s klicnim znakom YU3ACP, oziroma S59ACP v samostojni Sloveniji.

Žal so praktično vsi dokumenti o začetkih delovanja kluba uničeni v požaru leta 1981, tako moj prispevek temelji le na spominih, nekaterih fotografijah in osebnih dokumentih. Opravičujem se vsem, ki jih ne bom omenil ali se kako drugače spominjajo teh časov. Tako se teh časov spominjam jaz in seveda dopuščam, da ima kdo drug drugačen pogled. Mogoče pa še koga spodbudim, da doda svoj prispevek.

MOJI ZAČETKI

Moja radioamaterska pot se je začela ko sem v šolskem letu 1973/74 obiskoval osmi razred na OŠ v Brežicah. Ena od »tršic« nam je prebrala okrožnico, da bo na šoli potekal radioamaterski krožek (tečaj). Srečno naključje je bilo, da sem nedolgo pred tem po televiziji gledal prispevek o radioamaterstvu in da sem bil takoj navdušen nad tem, da se s pomočjo radijske postaje lahko pogovarjaš z vrstniki po celem svetu. V tistem času je bila to zame vesoljska tehnika, oz. nekaj, kar sem videl le v filmih o Jamesu Bondu.

In moram priznati, da me ta vidik radioamaterstva še danes fascinira. To, da lahko z radijsko postajo, ki ima moč povprečne električne žarnice (ne varčne ali LED, HI), ustvarim elektromagnetno valovanje, ki ga zazna nekdo na drugem koncu našega planeta in se lahko sporazumeva, tudi če ne govoriva isti jezik, me še danes navdušuje.

Tečaj je vodil Tone Hribernik, S52MA (takrat YU3UHA). Zanimanje za tečaj je bilo na začetku kar veliko, vendar je velik osip tečajnikov povzročala telegrafija, oz. sprejem Morsejevih znakov.

Radioamaterji so se v tistem času delali izpite v 4 razredih ali »klasah« kot se je temu takrat reklo.

· IV. klasa je bila namenjena predvsem tistim, ki so se navduševali nad UKV jem. Po opravljenem izpitu so dobili svoj klicni znak (ti znaki, so imeli tri črke v sufiksu in so se začenjali na YU3U.., npr. Tone – YU3UHA, Drago – YU3UDZ, Ivek - YU3UKP …) Lahko so imeli lastne radijske postaje z omejeno močjo. Znanje telegrafije za to klaso ni bilo potrebno.

· S III. klaso si dobil vstopnico za kratki val (KV). Za ta izpit je bilo obvezno znanje telegrafije - sprejem in oddaja 60 znakov na minuto. Lahko smo vzpostavljali zveze pod klubskim znakom na področjih 3,5 in 7 MHz, višja KV področja (ki so večino časa bolj primerna za dolge zveze) pa so bila rezervirana za bolj izkušene radioamaterje. Delo pod klubskim znakom je bilo dovoljeno tudi na UKV.

· Za izpit za II. klaso je bilo potrebno zbrati QSL kartice iz 30 držav, hitrost sprejemanja telegrafije 80 zn/min, pa tudi obseg znanja iz teorije je bil bolj zajeten. S tem izpitom si dobil svoj klicni znak (ti so se praviloma začenjali z YU3T.., npr. YU3TEL Slavko, YU3TRX Mojca …), lahko si delal na vseh področjih, tako na UKV in KV z močjo do 250W.

· Za I. klaso je bilo potrebno imeti potrjene zveze s 100 državami (DXCC), znanje telegrafije 100 zn/min in obvladati bolj zahtevne teme iz radijske tehnike. Ta razred je omogočal delo na vseh radioamterskih področjih z najvišjo dovoljeno močjo do 1.500 W. Klicni znaki prvoklasnikov so imeli v sufiksu le dve črki – npr. YU3YI Slavko, YU3AN Boris itd.

Tone nas je takrat pripravljal za izpit za III. klaso. Tečaj je trajal kar nekaj časa, skoraj celo šolsko leto. Vseh udeležencev se ne spomnim. Iz fotografij pa je razvidno, da sta bila na tečaju, tudi Silvia Škofljanec in Iztok Trebušak. Fotografije so bile posnete na usposabljanju pripadnikov Zveze rezervnih vojaških starešin, kjer smo z voki-tokiji, ki so delali na frekvencah okoli 27 MHz, zagotavljali zveze.

Iztok Trebušak, Milan Stojiljković S55DX, Silvia Škofljanec (SK), Neda Pečnik YU3ACP

Tone Hribernik S52MA, Neda Pečnik YU3ACP, Silvia Škofljanec (SK) in Milan Stojiljković S55DX

PRVI IZPIT

Veliki dogodek je bil 13.6.1974. Kljub temu, da smo se na izpit dobro pripravili, je bila trema kar velika. Izpit je bilo potrebno opraviti pred sekretarjem ZRS – Dragom Grabenškom - Arčijem, takrat YU3AR. Anekdota iz tega izpita je, da je Arči že pripotoval v Brežice slabe volje - z glavobolom in je takoj nekoga iz množice kandidatov, ki smo se drenjali na hodniku pred klubom, poslal po tablete v bližnjo lekarno. Spomnim se tudi, da je ravno v tistem času potekalo svetovno prvenstvo v nogometu – München 1974 in je nekdo na hodniku imel prižgan prenosni radijski sprejemnik in poslušal prenos ene od tekem in ga je Arči opozoril, češ kaj je zdaj to – ali smo radioamaterji ali »fuzbalerji«?!

Izpit smo takrat opravili Bogdan Barbič, Tomi Kastner (S52TK), Neda Pečnik in jaz (S55DX) in brežiškega kluba, iz Sevnice sta bila Drago Resnik (ex YU3TDR) in Jani Rebernik (S51TK) ter iz Krškega Janko Kuselj (SK S59D), ki je že imel vojaško klaso radiotelegrafista in je prišel opravit še radioamaterski izpit.

Bogdan YU3ACP, Tone S52MA, Tomi S52TK, Milan S55DX

Iz tistega časa sem našel svojo člansko izkaznico z zaporedno številko 50. Predsednik kluba je bil takrat Vlado Pucko, YU3TRA ali Težki Radio Amater – kot smo ga v šali radi imenovali, vodja PPS – primopredajne sekcije pa Ronald Kleč.

Članska izkaznica iz leta 1974

Takrat sta bila v klubu aktivna še Ciril Medvešček in Veko Krahulec.

Prve zveze sem naredil s pomočjo Toneta in oguljenega lista papirja na katerem je bil napisan primer radijske zveze. Postaja v klubu je bila SSB primopredajnik domače izdelave (izdelal ga je Duško Burger, S51IB (SK)).

Na sliki se v ozadju vidi home-made SSB postaja YU3ACP, levo od nje je linearni ojačevalnik (S51YI)

Antena za 80m je bil dipol, ki se je raztezal preko Ceste prvih borcev, nad slemenom strehe pa je bila napeta W3DZZ, ki smo se je uporabljali za višje bande.

Kot sem že omenil, smo tretjeklasniki lahko delali zveze na 80 in 40 metrskem obsegu. Zaželeno je bilo v telegrafiji, saj smo morali narediti letno vsaj 100 telegrafskih zvez, kar se je štelo za usposabljanje za obrambne potrebe Za opravljene zveze smo napisali QSL kartice, jih speli skupaj in označili z napisom »OBVEZA«. Mislim, da so na ta način Zveza radioamaterjev in posredno klubi dobivali določena sredstva iz proračuna. Največ smo delali zveze po Evropi – vse jugoslovanske republike, Madžare, Nemce – takrat še vzhodne in zahodne, Ukrajince … Ob dobrih pogojih se je dalo narediti pa tudi zelo dolge zveze. Tako se spomnim svoje prve zveze s Havaji – KH6 na 3,5MHz nekega poznega poletnega popoldneva. Kar nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko sem sprejemal klicni znak. Moram priznati, da še nekaj časa nisem bil popolnoma prepričan, da to ni bila neslana šala kakega »lokalca«, toda čez kako leto je prišla preko biroja kartica in z njo potrditev, da je bila zveza čisto »taprava«. Čez nekaj časa so na naše vztrajne prošnje v klubu popustili in nam dovolili, da smo opravili klubski izpit iz znanja angleščine, da smo lahko delali mednarodne zveze tudi v telefoniji.

MLADINSKA DELOVNA AKCIJA

Eno lepših doživetij iz tistega časa je bilo, ko sem se kot radioamater udeležil zvezne mladinske delovne akcije na Kozjanskem. Predvidevam, da je bilo leta 1975 ali 76. Stacionirani smo bili na Planini nad Sevnico. Radioamaterji iz posavskih klubov smo brigadirjem predstavljali našo dejavnost. Takrat sta bila z mano še Edita Renier (por. Gubenšek) iz YU3JPQ (Krško) in Drago Resnik iz YU3DHP (Sevnica). Postaja je bil sevniški Trio TS-515, Dragu pa je uspelo župnika prepričati, da mu je dovolil, da je potegnil sloper (poševni) dipol iz zvonika cerkve.

Mladinska delovna akcija Kozjansko - druga z leve je Edita YU3JPQ, tretji z leve Milan S55DX, drugi z desne pa Boško Karabaš S51BK in pred njim njegov sin

Zdi se mi, da so bili, vsaj za podmladek v klubu, to zlati časi. Kmalu sta se nam pridružila še Damjanka Kovačič (por. Barbič) in Mojca Barbič, Drago Deržič (S51XA), Sašo Planinc, Goran Šalamon, Marta Božič, Janko Knific. Iz Krškega so k nam prišli še Slavko Hafner (S51YI), Miloš Prijatelj (YU3HAQ) in Bojan Ivnik (YU3UAQ). Nakaj časa, dokler je obiskoval šolo v Krškem, je bil pri nas tudi Boris Čelik (S57A). Kadar ni bil v šoli v Ljubljani, se nam je pridružil tudi Dušan Dukič (S52DD). Kot mlada operaterja sta se v klub včlanila tudi Dušan Kostrevc (S52NR) in Oleg Mamilovič. Pogosto so v klub zahajali tudi radioamaterji – vojaki JLA, ki so služili vojaški rok v vojašnici Cerklje ob Krki in tudi tako so se spletla številna prijateljstva.

Nekje v letu 1977 je prišlo v klubu do zamenjave generacij. Starejši fantje (Tone, Ciril, Ronald …) so odšli zaradi službenih oz. družinskih zadev, tako da smo delo v klubu popolnoma prevzeli mlajši. Na skupščini smo za predsednika izvolili Bogdana Barbiča in tako tudi formalno prevzeli vodenje kluba.

Delali smo z veliko entuziazma. Svojih osebnih postaj praktično nismo imeli, zato je bila vedno čakalna vrsta za delo na klubski postaji. S prostovoljnim delom smo nekoliko uredili klubske prostore – prebelili, oblekli zunanjo steno in naredili klop in mizo. Mizo je pomagal izdelati Janko Bizjak iz modelarske sekcije sosednjega Aero kluba.

Milan S55DX in Janko Bizjak na podstrehi radiokluba, v ozadju Elradova 11el. Yagi antena za 2m

NOVA POSTAJA

Približno v tem času je v klub prišla tudi nova postaja Yaesu FT-101-E, ki je bila res velik napredek proti doma izdelani postaji, ki smo jo uporabljali pred tem. Za 7 MHz smo na Slavkovo (S51YI) pobudo postavili delta loop, ki se je bil napet od naše strehe proti Vrbini in je delal res odlično. V nočnem času smo kot po tekočem traku vzpostavljali zveze z južno in centralno Ameriko, tako da se nas je večina naučila tudi nekaj španskih besed, da smo lahko opravili zvezo tudi v španščini.

Tomi S52TK na strehi stavbe CPB 11 pri postavljanju antene

Zanimanje za radioamaterstvo je bilo res veliko. Tako smo med drugim organizirali tudi tečaj na osnovni šoli Bizeljsko. Do konca sta vztrajali dve dekleti, Sergeja in Mojca. Pridobili smo tudi radijsko dovoljenje za klicni znak YU3DBZ in se dogovorili celo za prostor v stari šoli. V tem času je bil član kluba tudi Branko Tucovič (YU3TBF).

Nekje od leta 1977naprej je tudi naša generacija odhajala na študij, k vojakom, itd., tako da se je ekipa v klubu stalno spreminjala.

Na obisku pri Dragu, ko je v Beogradu služil vojaški rok – Slavko S51YI (YU3TEL), Ivan YU0U (YU1OPZ) in Drago S51XA (YU3UDZ)

Leta 1980 smo se pripravili za izpite za 2. klaso, oz. po novem poimenovanju B razred. Če se prav spomnim, smo šli na izpit Mojca, Sašo, Drago, Tomi in jaz. Tako nas je kar nekaj leta 1980 dobilo svoje prve osebne klicne znake.

V času študija v Ljubljani sem spoznal Zvoneta Molana (SK) in njegovega sina Vita ter Jožeta Uhana. Vsi trije so se že prej ukvarjali s CBjem. Zelo hitro so se navdušili tudi nad radioamaterstvom in tudi opravili izpit za novi E razred, ki je omogočal lastni klicni znak in delo na UKV področju z omejeno močjo. Zvone je tako postal YU3TUO, Vito YU3TUD in Jože YU3TUG in vsi so tudi postali člani našega kluba. V tem času se nam je pridružil tudi Zvonetov nečak Marjan Zupančič, YU3HHS.

DNEVI RADIOAMATERSTVA

Kot še vedno, smo tudi takrat skušali zbuditi zanimanje javnosti za radioamatersko dejavnost. V ta namen smo v bivšem Domu JLA (današnji MC) organizirali prireditev Dnevi radioamaterstva. Iz radiokluba smo prinesli opremo, diplome in priznanja in skušali svojo dejavnost predstaviti širši javnosti. S svojo prisotnostjo nas je počastil tudi dr. Božo Metzger (YU2BR) avtor legendarnega radio priročnika, ki je bil v tistih časih radioamaterska Biblija na celotnem območju takratne Jugoslavije.

Dr. Božo Metzger YU2BR in Mojca YU3TRX

STOLP RADIA BREŽICE

Zanimiva je dogodivščina iz tistega časa, ko smo podirali srednjevalovno anteno Radia Brežice. Nič posebnega bi rekli, če ne bi šlo za skoraj 50 m visoko rešetkasto jekleno konstrukcijo, ki je bila tristransko sidrana na štirih višinah. Naš plan je bil, da odvijemo sidrne jeklenice na eni strani, jih navežemo na dolgo vrv in anteno počasi spustimo in jo kasneje uporabimo kot stolp za klubske antene. To, da je celotna konstrukcija tehatala več ton, nas ni posebej motilo. Kaj pa mladinci vedo, kaj je to tona. Sreča v nesreči je bila, da se je stolp takoj, ko smo odvili jeklenice prelomil in zgrmel na tla v drugo stran od tiste, v katero smo bežali mi. Govori se, da je bilo takrat (sicer neuradno) postavljenih kar nekaj šprinterskih rekordov.

Srednjevalovna antena Radia Brežice (slika s spleta)

POHOD NA TRIGLAV

Avgusta 1981 smo se štirjje člani kluba (Bogdan, Drago, Tomi in Milan) odpravili na pohod na Triglav. Zjutraj smo se z avtobusom odpravili do Mojstrane, nato peš mimo slapa Peričnik v dolino Vrat in nato po Tominškovi poti do Kredarice, kamor smo prispeli pozno popoldne. Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj vpeli na Triglav in se nato spustili mimo Triglavskih jezer v Bohinj, kjer je imel Bogdan v kampu rezervirano počitniško prikolico, da smo se lahko temeljito odpočili in proslavili naš podvig.

Triglav, avgust 1981 - Tomi YU3TOL, Bogdan YU3ACP, Drago YU3UDZ in Milan YU3TEX

POŽAR

Kasneje istega leta prišlo do nesrečnega požara v klubu, v katerem so bilo popolnoma uničeni prostori in oprema, pa tudi vsa dokumentacija. Kar nekaj časa je trajalo, da je klub dobil nove prostore v stavbi starega vrtca.

Na pogorišču - Drago YU3UDZ, Marta YU3ACP in Ivek YU3UKP

Leta 1984 sem se dokončno preselil v Ljubljano in tako se je končal prvi del mojega udejstvovanja v radioklubu Elektron Brežice. Na vrsto je prišlo služba, družina, gradnja, študij …

Na srečo pa so ostala živa prijateljstva iz tistih lepih časov in usoda je nanesla tako, da sem četrt stoletja kasneje spet postal aktiven član mojega prvega in seveda najljubšega radiokluba.

Milan Stojiljković, S55DX

Moja radioamaterska pot

Svoj prvi radioamaterski izpit sem opravil 13.6.1974 v Brežicah. Nato sem prvih 6 let delal kot operater na klubski postaji radiokluba Elektron Brežice, takrat še YU3ACP. Bili so to res romantični časi radioamaterstva. Mladi radioamaterji smo v vrsti čakali, da smo v klubu lahko delali na postaji, saj večina svoje ni imela. Druženje je bil pomemben vidik klubskega življenja. Bila so prijateljstva, simpatije in tudi ljubezni.

Radioamaterstvo je v veliki meri vplivalo na mojo nadaljnjo življensko pot. Po končani gimnaziji leta 1978 sem se odločil študij elektrotehnike. Na služenje vojaškega roka sem odšel spomladi leta 1983 (tudi zaradi tega, ker sem bil radioamater) v Šolo rezervnih vojaških starešin za zveze v Beograd. Moja prva redna zaposlitev je bila leta 1984 (tudi zato, ker sem bil radioamater) v JLA na nadzoru radijskega spektra, potem sem kar nekaj let (1985-1991) delal kot tehnolog v podjetju Iskra Sistemi. Tudi tukaj mi je pomagalo moje radioamatersko znanje. Večino delovne dobe (1996 – 2023) pa sem delal v informacijsko-komunikacijskem centru Kontrole zračnega prometa Slovenije. Tudi tu sem koristno uporabljal znanja in izkušnje iz radioamaterstva.

Med študijem, leta 1980, sem opravil izpit za B radioamaterski razred in tako dobil prvi osebni klicni znak YU3TEX. Kupil sem svojo prvo radijsko postajo, rabljeni Trio TS-510 in si postavil najprej dipol za 80m z našega balkona na sosednji blok. Narejen je bil kar iz vojaškega telefonskega kabla in napajan s televizijskim koaksialnim kablom. Ker sosedje niso pokazali razumevanja za moje navdušenje nad radijsko tehniko, sem moral to anteno kmalu pospraviti in sem si umislil žični delta loop za 15m obseg na podstrešju našega bloka. S to anteno sem naredil kar nekaj dolgih zvez, vendar je nisem nikoli mogel dobro prilagoditi, saj sem jo napajal direktno s 75-ohmskim kablom, kar pa ni najbolj primerno za to vrsto antene. Zato sem si umislil še podstrešni dipol za 20m. Iz tega časa mi je v spominu najbolj ostala zveza s članom jugoslovanske alpinistične odprave na Manaslu v Nepalu leta 1983. Tom, YU2DX (danes 9A2AA) je delal kot gostujoči operater pri Marshallu Moranu, 9N1MM. Ta odprava se je tragično končala, saj sta pod plazom umrla alpinista Nejc Zaplotnik in Ante Bućan.

Po študiju je prišlo na vrsto služenje vojaškega roka v Šoli rezervnih vojaških starešin za zveze v Beogradu. Tam sem spoznaval tudi druge vrste zvez kot so telefonske, teleprinterske in radiorelejne. Veliko prostih izhodov sem preživel v radioklubu Novi Beograd, YU1FJK, saj je eden njihov članov prej služil vojaški rok v Cerkljah ob Krki in je pogosto zahajal v naš klub, kjer smo se spoznali in ostali v prijateljskih stikih.

Po odsluženem vojaškem roku sem se leta 1984 zaposlil in ustvaril družino v Ljubljani. Z mano je šel tudi moj stari Trio. Ob stavbi, kjer sem stanoval, sem postavil FD4 Windom anteno. V tistem obdobju sem delal v JLA na nadzoru radijskega spektra, tako da sem imel dovolj radia že v službi. Zanimivo je bilo to, da čeprav je bil moj najljubši način dela SSB, je bila moja prva služba v največji meri sprejem Morsejeve telegrafije. Delo v JLA je sicer imelo nekaj prednosti kot so beneficirana delovna doba in možnost pridobitve družbenega stanovanja. Vendar je bilo kar naporno, izmensko, tudi ob vikendih in praznikih, plače pa bolj mizerne, zato sem po slabih dveh letih zaposlil kot tehnolog v podjetju Iskra v proizvodnji signalno varnostnih naprav za železnico.

V tem času sem sem imel tudi nekaj konstruktorskih poizkusov. Izdelal sem si elektronski taster. Osnova je bila ploščica, ki jo je naredil kolega Sandi iz krškega radiokluba, sam sem dodal napajanje in proženje oddaje z reed relejem. Našel sem celo primerno ohišje neke stare naprave in zadeva je na koncu zgledala čisto spodobno. Tudi ročko sem naredil sam iz kontaktov nekega releja, lično podnožje in ročico pa so mi naredili sodelavci iz strojne delavnice. Po slikah na spletu vidim, da je kar nekaj amaterjev prišlo na enako idejo kot jaz, saj so uporabili enak rele. Izdelal sem si tudi antenski tuner – T-match iz preklopnika, tuljave z odcepi in dveh vrtljivih kondenzatorjev, do katerih sem prišel na bolšjem sejmu. Temu sem privoščil celo novo ohišje in zadeva je delala in celo izgledala čisto spodobno. Vmes sem sestavljal tudi linearni ojačevalnik. Dokončal sem VN usmernik in zbral praktično ves materiala za končno stopnjo, zataknilo pa se pri izdelavi ohišja. S skromnim naborom ročnega orodja, ki sem ga imel doma, je bila to misija nemogoče. Nova ohišja pa so stala več kot sem porabil za vse ostalo. Tako je ta projekt ostal nedokončan. V Iskri sem ostal vse do začetka slovenske osamosvojitvene vojne.

V vmesnem času se je spremenila zakonodaja, da smo radioamaterji B razreda naenkrat postali radioamaterji A razreda in smo bili upravičeni do klicnih znakov z dvočrkovnim sufiksom. Moj stari YU3TEX mi je bil tako pri srcu, da sem odlašal do zadnjega in sem ga leta 1988 le moral zamenjati v YT3KY.

Leta 1990 sem se iz Ljubljane preselil na južni rob Ljubljanskega barja v vas Jezero. Kljub temu, da sta bili prioriteti dokončanje gradnje hiše in družina, sem si na podstrešju postavil trojni (vzporedni) dipol za 20, 15 in 10m in z njim naredil kar nekaj dolgih zvez. Iz tega obdobja mi je najbolj v spominu ostala zveza s francoskim otočjem Kerguelen, ki leži v južnem Indijskem oceanu. Presenečenje je bilo toliko večje, saj se je FT5XH odzval na moj CQ klic, kar je za tako DX postajo prava redkost, še posebej, ker sem delal z malo močjo in podstrešno anteno.

Leta 1986 sem bil kot rezervni podporočnik razporejen v Teritorialno obrambo. Iz tega obdobja mi je v spominu ostala združena taktična vaja JLA in TO v jeseni 1987, na kateri sem opravljal naloge referenta za zveze v štabu brigade TO Ljubljana Vič – Rudnik. Ob pričetku vojne za Slovenijo sem se samoiniciativno javil na sedežu svoje enote, vendar me je načelnik štaba odslovil, češ da enota nima orožja in kot taka ne bo aktivirana. Tako se je moja “vojaška kariera” končala še preden se je dobro začela.

Po osamosvojitveni vojni 1991 je Slovenija postala samostojna DXCC entiteta in leta 1992 končno dobila tudi svoj prefiks S5. Tako je moj pozivni znak postal S55DX. Moja radioamaterska pot pa je bila ravno takrat na minimumu. Ob začetku vojne za samostojno Slovenijo sem pričel z delom na krajevni skupnosti Podpeč-Preserje. Ena mojih prvih nalog je bila organizacija kurirske službe za mobilizacijo vojaških obveznikov. V pisarni sem imel tudi službeno radijsko postajo, s katero sem sodeloval pri rednem preverjanju občinskih zvez. V brežiški radioklub sem prihajal vse bolj redko, zato sem se predvsem iz praktičnih razlogov prepisal v bližnji radioklub Bober, S59DIA v Vnanjih Goricah.

Leta 1996 sem začel delati na takratni Republiški upravi za zračno plovbo kot operater v komunikacijskem centru, kjer sem nadziral omrežje letalskih fiksnih (žičnih) telekomunikacij. Leta 1999 sem se ob delu vpisal še na izredni študij telekomunikacij. Poleg tega sem veliko delal tudi honorarno. Tako med leti 1997 in 2000 nisem vpisal v dnevnik niti ene radioamaterske zveze. Po zaključenem študiju pa so se stvari začele spet postavljati na svoje mesto. Leta 2003 sem nabavil svoj prvi ojačevalec (Ameritron AL-572) in postavil svojo prvo usmerjeno anteno (Eco DHF-6). Kmalu je tudi mojega odsluženega Tria zamenjala sodobna postaja Icom IC-746pro. Moram reči, da je to odprlo povsem nova obzorja v moji radioamaterskem delu. Po skoraj 30 letih dela s 100W in »žico«, je bilo to čisto nekaj drugega. Od takrat sem zamenjal še nekaj postaj in ostale tehnike. Zadnja pridobitev je FTdx10, ki jo uporabljam za digitalne načine dela, s FTdx101mp pa delam CW in SSB.

DHF-6 stoji še vedno, dodal sem še žične antene za 160, 80, 60 in 40m, yagi za 6m, yagi in vertikalko za V/UHF ter krožnik za QO-100.

Vmes sem se navdušil še za druge vidike radioamaterstva. Nekoč, ko je bila moja glavna postaja na popravilu, sem za premostitev nabavil rabljeno FT-897D. Z njo sem odkril užitke dela v naravi (WWFF) in iz dopustniških lokacij. Imel sem jo s sabo na potepanjih po Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji, Albaniji, Korziki, Franciji, Luksemburgu in tudi v Avstraliji. Na Kreti, Dodekanezih, Cipru, Sardiniji in Kanarskih otokih sem imel s sabo Elecraft KX3, iz Italije, Avstrije in Madžarske pa sem delal z ročno UKV postajo. Za delo na terenu sem preizkusil vrsto anten. Nekatere sem kupil, druge izdelal sam.

Leta 2011 sem začel ukvarjati tudi z oddajanjem s planinskih vrhov – SOTA (Summits On The Air). Po prvih dveh letih začetnega zagona je vmes volja nekoliko usahnila, pa vendar mi je v marcu 2024 po 164 opravljenih vzponih končno le uspelo zbrati 1.000 aktivacijskih točk in osvojiti naslov Mountain Goat.

Med Covid krizo je aktivnost DXpedicij zaradi oteženih potovanj zelo upadla, zato sem nabavil še fiksno V/UHF postajo ter usmerjeno anteno in se začel oglašati v UKV tekmovanjih. Tekmovanja me sicer niso nikoli pritegnila, zato mi nikoli ni šlo toliko za rezultat kot za to, da naredim kakšno dolgo ali zanimivo zvezo. Lov na dolge zveze in eksotične lokacije (DXanje) na kratkem valu pa ostaja še vedno moja največji izziv.

Leta 2010 sem se ponovno včlanil v Radioklub Elektron Brežice, S59ACP. Od takrat se dokaj redno udeležujem klubskih akcij. Radioamaterstvo mi je dalo res veliko v življenju in vesel sem, če lahko delček tega povrnem klubu, kjer sem naredil svoje prve radioamaterske korake.

V dobrih petih desetletjih moje radio-aktivnosti se je seveda nabralo kar nekaj dosežkov. Diplom in priznanj je toliko, da je že zdavnaj zmanjkalo prostora na zidovih moje delovne sobe. Leta 2023 mi je končno uspelo, da sem se uvrstil na DXCC Honor Roll seznam. Za uvrstitev je potrebni imeti potrjene zveze z najmanj 331 DXCC entitetami. Sam sem priplezal do številke 335. 5B DXCC plaketo sem dopolnil še s petimi dodatnimi frekvenčnimi področji, za šestega (60m) imam še prostor na plaketi, vendar čakam, da ARRL odobri 60m za diplomo DXCC. Potrebno število entitet je že zdavnaj potrjeno, tako s QSL karticami kot tudi elektronsko. Za DXCC Challenge plaketo pa sem nabral že preko 2.650 band-slotov. Upam, da mogoče kdaj pridem do 3.000 in na njej zapolnim še tisti prazen prostor med štirimi že osvojenimi medaljoni.

Posebej sem lahko ponosen tudi na plaketo WAE Trophy, ki jo izdaja nemško radioamatersko združenje DARC. Za njo je potrebno imeti potrjene zveze z vsemi 73 evropskimi (WAE) entitetami, z vsako na najmanj 5 frekvenčnih področjih. Torej skupaj najmanj 365 band-slotov. Zaporedna številka 59 na moji plaketi pove, da to še ni uspelo prav velikemu številu radioamaterjev.

Od pomembnejših diplom imam še 5B WAC, pogoje za osnovno 5B WAZ diplomo (150 con) izpolnjujem že dolgo, za plaketo 5B WAZ (vseh 200 con) pa mi manjkata še cona 1 in cona 31 na 80m. Vse kaže, da bom moral postaviti kakšno boljšo anteno za 160 in 80m, če želim napredovati v DXCC Challengu in kompletirati 5B WAZ.

Že nekaj časa zbiram diplome oz. priznanja tudi na portalih za elektronsko potrjevanje zvez kot sta eQSL.cc in QRZ.com. Še posebno sem uspešen na eQSL.cc, kjer sem se v letu 2026 prebil na 2. mesto po številu osvojenih diplom med že skoraj 500.000 prijavljenimi klicnimi znaki.

Leta 2023 sem se upokojil in radioamaterstvo je še vedno moj najljubši način preživljanja prostega časa. Diplome, plakete in priznanja je sicer lepo videti, največ pa pomenijo prijateljstva in znanstva, ki so se skozi desetletja spletla skozi ta naš konjiček. Kot svoj največji dosežek v radioamaterstvu pa štejem to, da sem imel privilegij, da sem lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomagal drugim pri njihovih radioamaterskih začetkih.