4. Moje DXpedicije

· 5B/S55DX, 2024

· SV5/S55DX, 2025

· ISØ/S55DX, 2026

· EA8/S55DX, 2026

Ko gre radioamater na počitnice

(Mini DXpedicija 5B/S55DX)

Letošnje poletje se je marsikaj dogajalo, tako da, razen enodnevnega izleta, praktično nisem uspel priti do morja. Zato je padla odločitev, da si bova z YL-ko privoščila počitnice v septembru. Ugodne cene letalskih vozovnic nizkocenovnega letalskega prevoznika iz Zagreba so bile glavni razlog, da sva za si za cilj izbrala Paphos na Cipru. Ciper sva sicer že nekajkrat obiskala, tako severni (non DXCC) 1B kot tudi južni 5B del. Vendar sva doslej vedno potovala z agencijami in bivala v hotelih, tako da južnega dela niti nisva dobro spoznala, saj sva bila tam v hudi poletni vročini in ni bilo prave volje za potepanje. Tokrat pa sem sva sama na spletni platformi rezervirala apartma in najela avtomobil za malo bolj popotniške počitnice izven glavne sezone.

Ko sva iskala po spletu, kaj vse bova na Cipru počela, sem med zanimivostmi naletel na gorovje Troodos in njegov najvišji vrh Chionistra, ki mu domačini pravijo tudi Mt. Olympus. Ker je SOTA tudi sicer pomemben del preživljanja najinega skupnega časa, je padla ideja, da izvedeva aktivacijo tega vrha, ki ima, kot se spodobi za najvišji vrh Cipra, SOTA oznako 5B/CY-001. Najprej sem nameraval vzeti s sabo samo ročno VHF postajo. Zato sem se pozanimal pri predsedniku ciprskega SOTA združenja Andreasu, 5B8AP, če in katere frekvence uporabljajo na Cipru na VHF za SOTA-nje. Dobil sem odgovor, da je na Cipru VHF aktivnosti bolj malo, še ta je predvsem na repetitorjih in da priporoča, da za aktivacijo uporabim KV postajo.

Zaradi omejitev pri teži prtljage sem se odločil, da s sabo vzamem Elecraftovo KX3. Napajana z notranjimi baterijami in z originalno CW ročko pritrjeno na postajo je najbolj »low profile« postaja, ki jo premorem. Za anteno sem izbral GP, ki ima komercialno oznako Hamgeek MA-12, znano tudi kot Chelegance MC-750. Gre za GP vertikalko s teleskopskim sevalcem za frekvence od 14 do 28 MHz, z dodatno tuljavo pa dela tudi na 7 in 10 MHz. Za protiutež ima štiri 4,5m dolge radiale, precej pa verjetno pomaga tudi 10m koaksa, ki ga priporoča proizvajalec. Podobnih anten se najde kar nekaj na spletu. Ta me je pritegnila, ker ima teleskopski sevalec lasersko vgravirane oznake, da lahko enostavno nastaviš potrebno višino za želeno frekvenčno območje. Fino uglaševanje po mojih izkušnjah praktično ni potrebno, še posebej to velja za 20m. Zato mi ne bo treba s sabo nositi antenskega analizatorja, dovolj bo SWR meter na KX3. V najslabšem primeru pa pravijo, da antenski tuner v tej postajici poglasi tudi »al dente« kuhan špaget. Anteno sem pred odhodom na počitnice preizkusil na domačem vrtu in še na treh SOTA aktivacijah in vedno je delala brezhibno, po tovarniških oznakah. Všeč mi je tudi to, da se antena razstavi in zloži v lično zaščitno torbo, ki gre zlahka v potovalni kovček.

Originalni spodnji del antene, ki je konica, ki naj bi jo (z roko) zabil v zemljo, sem zamenjal z zložljivim trinožnim stojalom. To sem nekoliko povrtal, da ga lahko s kladivom pribijem na tla s heavy-duty šotorskimi klini. Po mojih izkušnjah je malo SOTA vrhov, kjer bi z roko lahko zabil nosilec v tla. Tolči po njem pa ni priporočljivo, saj bi poškodoval navoj za privijanje antene. Na stojalu sem colski priključek za fotografsko opremo zamenjal kar z M10 vijakom, ki je potreben za pritrditev te antene. V nahrbtnik sem dal še dobrih 10m koaksialnega kabla, računalnik tako ali tako vedno nosim s sabo, zato sem vzel še kable za FT8, če slučajno na CW ne bi šlo.

Pred potovanjem sem dobil še elektronsko sporočilo od predsednika Ciprske zveze radioamaterjev (CARS) Nestorja, 5B4AHZ. Opozoril me je, da sta na vrhu Chionistra dve vojaški bazi, ciprska in britanska in da je prepovedano fotografirati oz. snemati vojaške objekte. Do sedaj z vojsko menda še ni bilo težav, saj hodi na vrh veliko pohodnikov, pozimi pa tudi smučarjev, vendar nikoli ne veš. Če pa bi imel težave pri sporazumevanju z vojaki, naj ga pokličem, da bo on posredoval. Za vojaške objekte sem sicer že vedel, saj sem na spletu prebral poročilo Jacka, AI4SV o njegovi aktivaciji tega vrha. Nestorjevo pismo pa sem ob srečanju z britanskimi vojaki na koncu vseeno moral uporabiti.

Potovanje se je pričelo z zamudo. Ura in pol čakanja pri odhodu iz Zagreba in prihod malo pred polnočjo na letališče Paphos na Cipru. Ciprčani so namreč eno uro pred nami (UTC + 3h). Najem avtomobila in vožnja sredi noči v cca 17km oddaljeni apartma, to pa je bil izziv. Na Cipru namreč vozijo, tako kot Angleži, po levi strani. To in pa dejstvo, da sem vozil (precej zmahan) avtomobil, ki ga nisem poznal, me dodobra prebudilo kljub pozni uri. S pomočjo mojega starega Garmina, se je zadeva okoli 1 ure zjutraj le uspešno končala.

Prvi dan sem postavil anteno kar v atriju apartmaja. Postavitev ni bila najbolj ugodna, saj je bila antena le okoli 2m oddaljena od dvonadstropne stavbe, med pergolo in leseno dvoriščno ograjo. Kljub temu pa sem naredil kar nekaj zvez. V glavnem po Evropi, od DXov pa sta bile le po en UA9 in JA. Tudi na RBN sem opazil, da me največ zaznavajo postaje na razdalji med 2.000 in 2.500km v smeri severo-zahod (EU). Šlo je na CW kot tudi na FT8. Moč je bila 5W. KX3 z zunanjim napajanjem na 20m zmore tudi do 15W, vendar se znatno greje, če neprenehoma kličeš CQ. Tako sem raje ostal kar na 5W, da ne bi bilo kakšnega neprijetnega presenečenja. Prvi rezultati so bili obetavni, vse je delalo po pričakovanjih. Oprema je uspešno prestala generalko za SOTA.

Naslednji dan naju je pot na SOTA aktivacijo iz Paphosa vodila najprej ob južni obali proti Limassolu (gr. Lemesos) in nato zavila proti severu v gorovje Troodos. Za razliko od suhega in od sonca ožganega obalnega dela, je predel Troodosa bogat z vodo, zato je pokrit z bujno vegetacijo. Področje pokrivajo mogočni zeleni gozdovi. Ovinkasta, vendar dovolj široka in asfaltirana cesta naju je po kakšni uri in pol vožnje pripeljala v vas Troodos. Od tam je le nekaj minut do smučarskega središča, ki je bilo izhodišče za najin Olimp, oziroma Chionistro. Avto sva pustila na parkirišču, kjer sta znaka »stop« in »slepa ulica«, čeprav cesta vodi prav do vrha, do vojaških baz. Na desni strani parkirišča se za informacijsko tablo začne pešpot, ki je označena z modro-belimi oznakami in nas po kakšnih 15 minutah hoje pripelje na vrh. Vrh je na višini 1.952m, zato so temperature opazno nižje kot v dolini. Dolge hlače in dolgi rokavi so nujni in tudi vetrovka pride prav, kljub temu, da je v dolini 30 stopinj.

Za oddajanje izberem stopnico žičničarske kabine na vrhu smučišča. Začnem s postavljanjem antene in že opazim dva vojaka, ki mi mahata izza žičnate ograje vojaškega objekta. Pomaham nazaj in nadaljujem s postavljanjem. Še preden sem končal sta bila vojaka pri meni in z močnim angleškim naglasom spraševala »What's goin' on, mate?«, oziroma v prostem prevodu »Kaj dogaja, kolega?« Na kratko sem jima razložil, da sem radioamater, nekaj besed o SOTA programu in da nameravam vzpostavljati radijske zveze s kolegi radioamaterji. Pohvalil pa sem se tudi, da imam pismo predsednika ciprske zveze radioamaterjev, ki je pripravljen posredovati, če bi prišlo do zapletov. Z mojim odgovorom sta bila zadovoljna in sta se že odpravila, ko se je tisti z rumenim »čvarkom« (pri nas bi bil vodnik, Britanci pa mu pravijo »lance corporal«) obrnil in vprašal, če lahko vidi pismo. Pokazal sem mu pismo, nato je zadovoljen odšel z opozorilom, naj ne fotografiram vojaških objektov. Pa saj tega niti nisem nameraval. Svoj glomazni DSLR kanon sem raje pustil kar v prtljažniku avtomobila, da ne bi po nepotrebnem izzival. Nisem pa se mogel upreti, da ne bi s telefonom posnel fotografije z vrha v dolino, saj je vse naokrog čudovit razgled. Aktivacija je nato potekala po pričakovanjih. S telefonom sem oddal »self-spot« na SOTA portal in v dvajsetih minutah sem nabral 20 CW zvez na 20m obsegu, v glavnem po Evropi. Signali so bili večinoma dobri, brez motenj, kljub radarskima kupolama v neposredni bližini. Nazaj sva s vrnila po drugi poti, mimo samostana Kykkos, kjer je med ostalim tudi zadnje počivališče nadškofa Makariosa III., očeta ciprskega naroda. Samostan, muzej, grobnica in cerkev so res vredni ogleda. Izjemno!

Uspešna aktivacija Chionistre naju je tako navdušila, da sva se odločila, da naslednji dan izvedeva še eno. Tokrat bliže Paphosu, da ne bo toliko vožnje. Odpravila sva se na 640m visok kucelj, ki nima niti imena, ima pa SOTA oznako 5B/CY-042. Nahaja se četrt ure vožnje iz Paphosa, na robu vasice Koili, v bližini cerkvice Agiou Mama. Na lokaciji sta tudi vodovodno črpališče in vodovodni stolp. »Shack« sem si postavil na stopnici črpališča, anteno pa ob robu vinograda, ki pokriva vrh. Naredil sem 12 CW zvez na 20m. Tokrat sem imel zelo močne motnje, do S9. Predvidevam, da od elektromotorjev vodovodnih črpalk. Ker se je že mračilo in so bile motnje res zoprne, sem aktivacijo na hitro zaključil.

Do konca tedna sem še vsak dan naredil nekaj zvez iz apartmaja, kolikor je le dopuščal čas. RBN in PSK reporter sta me zaznala tudi v ZDA, Hong Kongu in v Avstraliji. Tudi s QRP se da narediti marsikatera lepa zveza. Proti resnim DX odpravam, ki naredijo 100.000 in več zvez v tednu ali dveh, je bila moja DXpedicija resnično mini, ampak zame vseeno maksi zanimiva izkušnja. Ne morem se strinjati s skupino Zmelkoow, ki so prepevali, da je smisel življenja ležanje na plaži. Radioamaterstvo je bilo češnja na tortici mojih počitnic. Čas je za razmislek, kam in kako naslednjič.

SOTA aktivacija SV/AG-048 Dikaios Oros

Destinacija za prvi del letošnjih poletnih počitnic je bil grški otok Kos. Na Kosu sva bila že pred osmimi leti, vendar nisem imel s sabo radioamaterske postaje. Tokrat sem se odločil, da bom to napako popravil. Kos je grški otok v Egejskem morju tik (4 km) pred obalo Male Azije, nasproti znanega turškega letovišča Bodrum, dolg približno 40km in širok povprečno 8km. Spada (skupaj z Rodosom, Karpathosom, …) v otoško skupino Dodekanezi, ki so samostojna DXCC entiteta s prefiksom SV5 in IOTA oznako EU-001.

Tudi tokrat sva potovala z nizkocenovnim prevoznikom z zagrebškega letališča. Prtljage je bilo nekoliko več, saj je bila v manjšem kovčku ki sem ga vzel s sabo v kabino letala večinoma radioamaterska oprema. Poleg Elecraftove KX3 sem imel s sabo tudi MiNiPA50 ojačevalec, avtomatski antenski tuner (kitajski klon N7DDC), antenski analizator, notesnik in seveda kup kablov. Vertikalka Hamgeek MA-12 je potovala v oddani prtljagi.

Let je trajal približno 2 uri in je bil tokrat brez zamud. V bližnji rent-a-car poslovalnici sva prevzela avtomobil vsa vesela, ker za razliko od lanskega Cipra, tokrat ne bo treba voziti po levi strani. Do najinega apartmaja je bilo cca 15km in Google Maps aplikacija na telefonu naju je brez težav pripeljal točno na cilj. Apartma v bližini mesta Kefalos, ob sami plaži Agios Stefanos, je presegel najina pričakovanja. Lepo urejeno, dovolj veliko, čisto, 50m od morja, 50m od trgovine, privatno parkirišče, WiFI iz apartmaja dela tudi na plaži. Prijazna lastnica naju je lepo sprejela in dala nekaj koristnih napotkov.

Moj radioamaterski cilj na tem potovanju je bil, da aktiviram edini SOTA vrh na otoku, to je Dikaios Oros SV/AG-048 in tudi oba parka iz POTA programa (GR-0187 in GR-0188). V POTA programu doslej še nisem sodeloval, vendar me je pritegnilo to, da so pravila za sodelovanje v POTA zelo enostavna in tudi to, da ta dva parka še nista bila prej aktivirana. Zaradi POTA aktivacij sem vzel s sabo tudi ojačevalec in antenski tuner ter kable za napajanje iz avtomobilskega akumulatorja.

Tretji dan najinega dopusta (30. junija) sva se torej odpravila na SOTA aktivacijo. Izhodišče za Dikaios Oros je v slikoviti vasi Zia, za katero trdijo, da ima najlepše sončne zahode na otoku. Midva sva šla na pot zgodaj zjutraj, da se izogneva opoldanski vročini, sončni zahod pa sva šla raje gledat naslednji dan. Temperature konec junija so bile nekje med 31 in 34 stopinjami. Na otoku pa skoraj vedno piha, tako da se vročina nekoliko lažje prenaša. Za razliko od ostalega otoka je območje okoli Zie pokrito z gozdom, tako da tudi to olajša prvi del poti, dokler se le ta ne dvigne nad gozdno mejo. Vrh Dikaios Oros je 846m nad morjem. Pogled nanj iz vasi Zia je kar malo strašljiv, saj se zdi , da se za vasjo dviga skorja navpična stena. K sreči je to samo prvi vtis.

Hojo sva si skrajšala tako, da sva se z avtomobilom zapeljala po gozdni poti do obračališča, kjer se ta konča na višini okoli 500m, tako da nama je ostalo za premagati le še okoli 350 višinskih metrov. Pot je precej zdelana in slabo vzdrževana, tako da ji je bila najina najeta Nissan Micra (ali ljubkovalno Mici) komaj kos. Na obračališču je prostora samo za nekaj avtomobilov, od tu naprej pa vodi na vrh le še pešpot. Prvi del se zmerno vpenja skozi iglasti gozd, ki nudi prijetno senco. Pot je dokaj dobro označena in tudi dobro vidna, saj je vrh kot kaže kar dobro obiskan. Tudi sama sva srečala kar nekaj pohodnikov. Pred potovanjem sem zaradi omejene teže prtljage sicer razmišljal, ali naj vzamem s sabo tudi pohodne čevlje. Na srečo sem jih, saj se je izkazalo, da pot le ni primerna za lahko poletno obutev. Po kakšnih 40 minutah hoje se pot dvigne nad gozdno mejo. Od tu naprej nas iz skalnatega pobočja le še tu in tam pozdravi kak grmiček, na tleh pa je pravi vrt mediteranskih zelišč. Razgled se razprostira domala čez celo severno polovico otoka in je res izjemen.

Pot od tu naprej je nekoliko bolj položna in po približno uri hoje sva na vrhu. Sam vrh je gol, na njem je le geodetska oznaka v obliki dober meter visokega stebra. Kakšnih 30m pred vrhom nas pozdravi slikovita grška cerkvica v značilni modro-beli barvi. V bližini cerkvice je še ena (prazna) stavba, ki je vkopana v hrib in ob njej večji bel križ, ki je ponoči osvetljen, tako da je viden daleč naokoli.

V bližini cerkvice najdem primeren prostor za postavitev antene. Antena je teleskopska vertikalka Hamgeek MA-12. To je zadnje čase moja priljubljena KV antena za delo na terenu. Originalno konico za zabijanje v zemljo sem zamenjal z manjšim trinožnim stojalom. S sabo nosim tudi kladivo in 3 močnejše jeklene kline, da lahko stojalo fiksiram tudi na kamnitih vrhovih kot je bil ta. Postaja je bila Elecraft KX3 napajana z notranjimi NiMH baterijami. S tem napajanjem postaja zmore 5W izhodne moči, kar se izkaže povsem dovolj za udobno delo z evropskimi postajami. Pokličem CQ SOTA na 20m CW in v 10 minutah naredim 12 zvez, od tega kar 4 s slovenskimi postajam, med temi tudi S2S (Summit to Summit) z Aleksandrom, S57S/P, ki je bil na Strešnem vrhu S5/BI-078. Na hitro zaključim z delom in pospravim opremo, saj je že pritiskala opoldanska vročina, popoldne pa je bila ob kopanju na plaži Agios Fokas v načrtu še aktivacija parka (POTA GR-0188), kjer se ta plaža nahaja.

Kot običajno je bil spust do obračališča lažji in seveda hitrejši. Tudi Mici je pot navzdol premagovala veliko lažje kot navzgor. Običajno ne hodimo na morje, da bi pohajali po hribih, vendar lahko trdim, da je bil vzpon na Dikaios Oros češnjica na torti najinega dopusta. Čudovit sončen, a ne prevroč dan, neprekosljivi razgledi in omamne dišave sredozemskega rastlinja bodo še dolgo v najinem spominu. Naprej sva se odpravila prijetno utrujena, vendar s srcem polnim prijetnih občutkov. Če boste kdaj na Kosu, toplo priporočam, s postajo ali brez!

ISØ/S55DX, junij 2026

Za prvi del letošnjega dopusta je bila izbrana Sardinija (DXCC=ISØ, IOTA EU-024). Eden razlogov za to je bil seveda tudi ta, da Sardinije še nisem imel v svoji zbirki DXCC entitet iz katerih sem oddajal.

Prvotna ideja je bila, da bi potovala s svojim avtomobilom. Ko sem ugotovil, da je približno 7 ur vožnje do trajekta in potem še 7 ur vožnje s trajektom do severne obale Sardinije, pa spet dolga pot do juga Sardinije, sem se raje odločil za potovanje z letalom in potem najem avtomobila na Sardiniji.

Potovanje sem začel tokrat na tržaškem letališču Ronke. Nizkocenovni irski prevoznik nas je v približno uri in četrt pripeljal na letališče v Cagliariju, glavnem mestu Sardinije. Najem avtomobila je potekal precej gladko, razen tega, da so me po vsej sili hoteli prepričati, da dokupim še njihovo dodatno zavarovanje (neka vrsta kaska), čeprav sem zavarovanje za povrnitev odbitne franšize plačal že ob rezervaciji preko spleta. Ker je to njihovo zavarovanje stalo skoraj toliko kot že prej plačana cena tedenskega najema avtomobila, sem ga hvaležno odklonil. Prijetno presenečen pa sem bil, ker sem prvič dobil boljši avtomobil od tistega, ki sem ga rezerviral. MG ZS (SUV) je bil kar malce prevelik za najine potrebe.

Apartma sem najel preko Bookinga približno 35km jugozahodno od letališča, v kraju Santa Margherita di Pula. V izbiro le tega so me poleg sprejemljive cene prepričale tudi visoke ocene prejšnjih gostov in izkazalo se je, da niso bile pretirane. Apartma je bil lepo urejen, čist in vzdrževan. Imel sem parkirni prostor v ograjenem dvorišču in na razpolago tudi vrt za eventualno postavitev antene. Do najbližje plaže (Cala d'Ostia) je okoli 2km, vendar to ni bil poseben problem, saj je bil namen potovanja tudi to, da si v tem tednu ogledam čim več znamenitosti Sardinije. In prav gotovo Sardinijo krasijo njene številne peščene plaže, ki jih je seveda vredno obiskati.

Za radioamaterski del dopusta pa sem izbral dve SOTA aktivaciji in eno POTA. Na spletu sem našel izbor lažje dostopnih vrhov, saj v napovedani vročini okoli 35°C, nikakor nisem želel pretiravati. Tako sem se odločil za Monte Tuttavista (ISØ/IS-105) na srednjem delu otoka in Bruncu Bentosu (ISØ/IS-134) na jugu. Za POTA aktivacijo sem izbral Capo di Pula IT-1497, ki je lociran približno 5 km od kraja najine nastanitve.

Tako sva se 21. junija okoli pol sedme ure zjutraj odpravila proti vzhodni obali osrednjega dela otoka. Sardinija je podobne velikosti, oziroma cca 20% večja po površini od Slovenije, vendar so časi potovanja bistveno drugačni kot v Sloveniji. Pravih avtocest nimajo. Po otoku poteka v obliki črke Y štiripasovnica, ki je pogosto prekinjena z delovišči, obvozi, krožišči … Hitrost je večinoma omejena na 90km/h, večkrat pa se iz meni nerazumljivih razlogov zniža na 50 ali celo 30km/h. Ker sem na poti srečal kar nekaj patrulj karabinjerjev, ki so merili hitrost in že popisovali prehitre voznike, sem omejitve seveda upošteval. Razdalja do izhodišča za SOTA aktivacijo je bila okoli 265km, za kar so Google zemljevidi predvideli 3 ure in 15minut vožnje. Ker sva si vmes želela ogledati še murale v kraju Orgosolo, ki se nahaja ob poti, sem predvideval, da bom v cca 4,5 urah, oziroma ob 11h po lokalnem času na hribu. Pa sem se kar debelo uštel. Orgosolo niti ni bil tako blizu najini poti kot sva si predstavljala in dostop do izhodišča ni bil mogoč tako kot je to kazalo doma na zemljevidu. Tako sva naredila kar nekaj »nepotrebnih« kilometrov. Na parkirišče pod vrhom sva po ozki, vendar asfaltirani cesti polni serpentin prispela okoli pol dveh popoldne. Sledil je kratek (cca 200m) vzpon do sosednjega vrha s skulpturo Jezusa na križu in potem še cca 100m hoje po grebenu proti zahodu do samega vrha Monte Tuttavista.

Pogled z vrha je res izjemen, tako kot pravi njegovo ime, vidi se vse. QRV sem bil šele ob 1200 UTC, namesto ob 0900 kot sem napovedal. Hvala Dragu, S51XA, ki me je potrpežjivo čakal in se oglasil na moj prvi CQ, še preden sem uspel oddati spot na SotaWatch. Malo pod vrhom sem našel nekaj sence in v bližini prostor za postavitev antene. Delal sem z Elecraft KX3 z notranjimi NiMH baterijami, tako da sem moč omejil na 3W. Antena je bila teleskopska GP Hamgeek MA-12. Začel sem na 20m CW. Dokaj hitro sem dosegel in presegel potrebnih število QSO (4) za veljavno SOTA aktivacijo. Vse zveze so po Evropi, večino korespondentov slišim za 599, nazaj pa dobivam največkrat 559.

Kljub dobrodošli senčici, je bila temperatura 806m nad morjem še vedno preko 30°C, zato sem na hitro pospravil opremo in se napotil proti obali, da sperem svoj pot in se osvežim v morju. V dolini so se tisti dan temperature dvignile tudi čez 38°C. Sledila je še pot nazaj, tokrat brez ovinkov in postankov. Po treh in pol urah vožnje sva se vrnila v apartma okoli 22h.

Naslednji dan je bil namenjen počitku. Na priporočilo najinega gostitelja sva obiskala plažo Su Portu v bližini mesteca Chia. Bila je res izjemna. Peščena plaža s kristalno čisto vodo in senco mimoz. Takoj sva jo vzela za »svojo«.

Plaža Su Portu, Chia

Na Bruncu Bentosu (ISØ/IS-134) sva se odpravila 23. junija okoli pol osmih zjutraj. Tokrat aktivacije nisem najavil zaradi velike zamude na Monte Tuttavista. Iz istega razloga sva tudi izostavila vmesne postanke na poti, tako da sva bila na kavici v mestecu Burcei, katerega najvišja točka je vzpetina Bruncu Bentosu, že ob pol desetih. Ob 11h sem bil QRV in v 10 minutah sem naredil 10 CW zvez na 20m. Preostanek dneva sva raziskovala jugovzhodno obalo Sardinije – Costa Rei in Capo Carbonara.

Plaža Capo Carbonara

Naslednji dan pa sva imela v načrtu ogled arheološkega parka Nora, ki se nahaja nedaleč od kraja najine nastanitve in je tudi del zaščitenega območja POTA IT-1497 Capo di Pula. Ker sva bila tem še pred odprtjem parka, sem najprej postavil anteno in naredil potrebne zveze za veljavno POTA aktivacijo. Potem sva si še ogledala najdišče, ki je res impozantno in vredno ogleda.

Arheološki park Nora

Prehitro je minil teden potepanja po ISØ. Bilo je vsega po malo. Nekaj uživanja na plažah, nekaj raziskovanja in seveda tudi nekaj radioamaterskih užitkov.

EA8/S55DX, september 2026

Želja, da bi nekoč obiskal Kanarske otoke (DXCC = EA8, IOTA AF-004) je v meni tlela že dolgo. Ko sem na spletu opazil, da irski nizkocenovni letalski prevoznik leti na otok Lanzarote direktno iz Zagreba, je bila odločitev enostavna.

Let je bil v soboto 11.9.2026 ob 19:35. Traja dobre štiri ure, tako da smo prispeli na letališče Arrecife malo pred 23:00 uro njihovem lokalnem času, ki je eno uro za našim. Malo sem bil zaskrbljen, če bo vse v redu s prevzemom avtomobila, saj se rent-a-car poslovalnice na letališču zapirajo ob 23. uri. Zaskrbljenost je bila odveč. Okence je bilo res zaprto, toda na njem obvestilo, da lahko rezervirana vozila prevzamemo pri kiosku za vračilo (drop-off). Gneča je bila kar precejšnja, tako da sem v apartma v kraju Punta mujeres, ki se nahaja približno 30km od letališča, prispel šele ob enih zjutraj.

Tudi tokrat sta bila na potovanju z mano moja zvesta Elecraft KX3 in Hamgeek MA-12 antena. Radioamaterstvo je bilo seveda pomemben vzgib za moje potovanje. Za cilj sem si zastavil eno SOTA aktivacijo in dve POTA. Za SOTA sem izbral ognjenik La Corona (EA8/LA-003) na severnem delu otoka, ki se nahaja v zaščitenem območju Natura 2000 in je zato tudi POTA ES-1691. Tako bi pospravil dve muhi na en mah. Za rezervo pa sem izbral še POTA ES-2432 Ajaches, ki obsega tudi področje najlepših plaž na otoku - Playas Papagaya, ki sem ga tako ali tako nameraval obiskati.

Prvi dan je bil namenjen spoznavanju kraja nastanitve in bližnje okolice. V nedeljo pa sem se že odpravil proti La Coroni. Ognjenik se dviga nad krajem Ye in je najvišja točka na severnem delu otoka. Na spletu sem sicer našel navodilo za vzpon, žal pa na opisanem izhodišču ni nobenih oznak in nikakor nisem mogel najti prave poti. Temperatura je bila nekje blizu 35 stopinj, nikjer nobene sence, pobočje La Corone pa proti vrhu videti precej strmo in po krajšem premisleku je padla odločitev, da ne grem gor. Odločitev je bila toliko lažja, ker sem imel rezervni načrt z boljšim opisom poti za drugo SOTA lokacijo.

Ognjenik La Corona EA8/LA-003

Dan sva zaključila z ogledom jugovzhodne obale otoka, vse do Playa Papagaya. Ker nama je bila plaža všeč, sva bila soglasna, da se nanjo še vrneva in da takrat izvedem tudi POTA aktivacijo.

Ponedeljkovo jutro sva se torej odpravila proti najinemu »rezervnemu« SOTA vrhu, ki se imenuje Montaña Tahiche (EA8/LA-019) po kraju Tahiche nad katerim se dviga.

Montaña Tahiche EA8/LA-019

Ta ognjenik je skoraj polovico nižji kot La Corona in imel sem tudi natančne koordinate za izhodišče in dokaj dober opis poti. Kljub temu, da sva bila odločena, da bo ne bova hodila po najhujšem soncu, sva bila na izhodišču šele ob pol desetih. Vročina je že pritiskala in moram priznati, da mi je bil vzpon ob bolečinah v kolkih in kolenih, s katerimi se spopadam že nekaj mesecev, precej naporen, tudi zaradi vulkanskega kamenja na poti, ki se rado skotali pod nogami. No, z nekaj postanki sva bila v manj kot eni uri na vrhu. Postavitev opreme je potekala dokaj gladko kljub kar močnemu vetru, ki je stalnica na tem otoku.

Hamgeek MA-12 antena na vrhu EA8/LA-019

Dnevnik zvez se je hitro polnil, najprej na 20m CW, potem pa še na SSB, kjer se mi je med ostalimi oglasil tudi Rajko, S54X.

Elecraft KX3

Tudi pot navzdol je bila zaradi kamenja, ki se je valilo pod nogami, dokaj naporna. Ura je bila že skoraj poldne, termometer pa je kazal 36 stopinj. V planu sva imela še en ogled v kraju Tahiche, vendar sem bil preutrujen, zato sva se raje odpravila kar na »najino« plažo.

Po okrepčilnem počitku in osvežilnem plavanju sem bil zvečer že nared za POTA aktivacijo ES-2432 Ajaches. Anteno sem postavil kar zraven parkirnega prostora nad plažo. Velik kamen, ki je omejeval parkirišče, pa sem uporabil za mizo. Zveze na 20m CW so se kar vrstile, tako da na SSB nisem niti poskusil. Kadar se potepam po tujih krajih, sem vedno najbolj vesel zvez z domovino. Tokrat me je razveselil Janez, S51DX.

Playa Papagaya

S tem so bili radioamaterski cilji mojega potovanja izpolnjeni. EA8 je postala osemnajsta DXCC entiteta, Afrika pa, poleg Evrope, Azije in Avstralije, četrta celina iz katere sem bil do sedaj aktiven.

Kanarske otoke sem si dejansko predstavljal drugače, kot raj na zemlji. Lanzarote pa je kamnita puščava. Otok je nastal s podmorskimi vulkanskimi izbruhi. In na njem so vulkani bruhali še ne celih tristo let nazaj. Domačinom uspe nekako vzgojiti aloe vero in vinsko trto na vulkanskem pesku, s tem da je vsaka trta posajena v izkopani luknji in/ali zagrajena s suhozidom za zaščito pred vetrom.

Vinorodno območje La Geria

Na razvoj otoka Lanzarote je najbolj vplival slikar, arhitekt in naravovarstvenik Cesar Manrique, po katerem se imenuje tudi letališče pri glavnem mestu Arrecife. Z aktivisti je uspel zaustaviti gradnjo velikih hotelov, tako da na otoku prevladujejo apartmajske hiše. Na otoku tudi ni reklamnih panojev, tudi ko so volitve ne. Njegove stvaritve so najpomembnejše znamenitosti na otoku (Jameos de Agua, Mirador del Rio, Jardin de Cactus …), ki so res vredne ogleda in so več kot 30 let po njegovi smrti še vedno vzorno vzdrževane. Manrique je znal videti lepoto v tej kamniti puščavi in ji vdihniti novo življenje.